Ljudje ob Kolpi: Ivan Oražen

dr. Ivan Oražen, zdravnik, narodnjak, dobrotnik.

Rojen 9. februarja 1869 v Kostanjevici na Krki, umrl 11. marca 1921 v Ljubljani.

»…Umrl je velik mož, vzoren zdravnik, navdušen Sokol. Vse svoje imetje je zapustil večinoma ubožnim jugoslovanskim visokošolcem, zlasti nezakonskim. Tako je počastil spomin svoje siromašne in zaničevane nezakonske matere«, je v spominih nanj zapisal zdravnik dr. Mavricij Rus.

Sin Ane Oražen in pomembnega Belokranjca Josipa Gerdešiča (iz Čudnega sela) - znanega sodnika in vnetega narodnjaka, častnega občana občine Novo mesto (ob rojstvu ga ni priznal, ko pa je ta postal zdravnik, pa za skesanega biološkega očeta več ni hotel slišati…) je imel v dokumentih zapisan datum rojstva 8. februar, a v rojstni knjigi župnije Kostanjevica je duhovnik zabeležil, da se je rodil 9. februarja in bil še isti dan tudi krščen. V rubriki oče je zavedeno »neznan«.

Odraščal je v zelo skromnih razmerah in materi samohranilki zagotovo ni bilo lahko. Živela sta pri samskem stricu – maminem bratu Francu. Ljudsko šolo je med leti 1875-79 obiskoval v domačem kraju in ker je bil zelo uspešen je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Zaradi revščine se je težko prebijal skozi dijaško življenje. V tistih časih je bila navada, da so premožnejše meščanske družine nadarjenim revnim dijakom nudile brezplačno stanovanje, pomagale z denarjem ali hrano. Tako je imel Ivan srečo, da je od 11 leta dalje dobival kosilo pri bogati pivovarski družini Auer. Tu se je spoznal z »Ženi« - Evgenijo Auer, hčerko njegovega mecena in se vanjo zaljubil. Zadnjega letnika gimnazije ni izdelal in je letnik ponavljal na gimnaziji Novo mesto kjer je leta 1889 maturiral.

Mati si je zaradi gmotnih razmer želel, da bi študiral bogoslovje, ker je bil le ta študij brezplačen (mogoče se je mislila, da bo to tudi opralo njen »greh« nezakonske matere), a Ivan ni hotel slišati za kaj takega. Še isto leto se je vpisal na študij medicine na Dunaju. Tam se je preživljal z različnimi priložnostnimi deli. Študiral je zelo dolgo – do diplome je potreboval kar 11 let in tako promoviral v Gradcu 5.februarja 1900. Gmotno stanje je bilo gotovo problematično, a mogoče to ni bil edini vzrok daljšega študija. Bil je tudi predsednik Študentskega akademskega društva Slovenija. V tem času je mogoče odslužil tudi vojaški rok? Prvo zdravniško službo je dobil v Ljubljanski Deželni bolnici kot pomožni zdravnik, a kot spreten kirurg in porodničar hitro napredoval. V Ljubljani je bil zelo aktiven kot narodnjak in Sokol. Leta 1902 se je poročil z mladostno ljubeznijo – Ženi – sedaj že vdovo Evgenijo Auer (hčerko njegovega dobrotnika v dijaških časih) in živela sta na Wolfovi ulici v Ljubljani kjer je Ivan odprl privatno prakso. Aktiven je bil tudi v politiki in kot član Narodno napredne stranke leta 1908 izvoljen za deželnega poslanca. Leta 1912 je prestopil k preporodovcem – z izrazito protiavstrijskimi stališči. Kot prostovoljec se je pridružil Srbski vojski v prvi balkanski vojni in aktiviral tudi druge številne slovenske zdravnike, ki so pomagali srbski in bolgarski vojski. Za nesebično pomoč ga je odlikoval Srbski kralj Petar I. Karadjordjević. To odlikovanje mu je povzročilo nemalo težav pri avstrijskih oblasteh in ob pričetku 1. svetovne vojne so ga kot »srbskega agitatorja« premestili v Gradec. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je bil aktiven v Jugoslovanski demokratski stranki. Ženi je bolehala, otrok nista mogla imeti in zaradi slabega zdravja sta se preselila na posestvo na Dolenjski cesti. Ivan je preživel ženo (zaradi tuberkuloze umrla 1919 leta) in njene brate ter tako podedoval precejšnje imetje. Postal je prvi starosta Jugoslovanskih sokolov. S somišljeniki je bil ustanovitelj Medicinske fakultete v Ljubljani, pozneje pa njen najpomembnejši mecen. Pred smrtjo 11. marca 1921 – iz popolnega obupa nad nesrečnim življenjem je le nekaj dni po obletnici poroke storil samomor (prevelik odmerek opiatov), je sestavil oporoko v kateri je vse svoje premoženje zapustil medicinski fakulteti in študentom medicine in drugim študentom. V prvi vrsti je želel, da sredstva in dom dobijo nezakonski študenti in drugi ubogi študenti Slovenci in tudi drugih narodnosti, če študirajo v Ljubljani. Izrecno je poudaril, da ne želi pomagati bogoslovcem – saj je naredil načrt komu nameniti sredstva, če bi medicinska fakulteta v Ljubljani prenehala delovati. Poleg dveh dijaških/študentskih domov za medicince in denarna sredstva je MF zapustil tudi veliko dragocenega nakita iz katerega sta bili pozneje izdelani dve dekanski ogrlici.

Od Ivana Oražna so se množice Slovencev poslovile v Narodnem domu (danes Narodni muzej). Pred sprevodom je jezdilo 60 konjenikov - Sokolov, sledilo je 21 sokolskih praporščakov, za njimi pa 3.000 Sokolov (sodelovalo 50 sokolskih žup), za vozom s krsto pa se je vila nepregledna množica ljudi iz vseh koncev Kraljevine SHS.

Kot so poročali takratni mediji sta imela tako veličasten in obsežen pogreb pred njim le še dr. Janez Bleiweis - »oče naroda« in dr. Janez Evangelist Krek - »oče majniške deklaracije«.

Skesani oče Josip Grdešič je po izgubi svojih šestih zakonskih otrok poskušal navezati stike z nezakonskim Ivanom, ko je bil ta politično in poslovno uspešen ter ga obiskal v stanovanju na Wolfovi ulici, a ga naj bi sin zavrnil rekoč: »Če vas ni bilo takrat, ko sva vas z materjo najbolj potrebovala, vas ni treba niti sedaj«.