Ljudje ob Kolpi: Albin Čebular

Albin Čebular, slovenski pesnik, pisatelj, etnograf in učitelj, se je rodil 17. septembra 1900 v Mokronogu, umrl pa 24. maja 1952 v Logatcu.

Družina se kmalu po njegovem rojstvu iz Mokronoga preseli v Logatec in tukaj tudi obiskuje ljudsko šolo, v meščansko šolo pa hodi v Postojni. Nadaljuje s študijem na Učiteljišču v Ljubljani, kjer sodeluje v skupini, ki izdaja literarno glasilo Vesna. Kot učitelj dobi prvo službo v vasici Talčji Vrh nad Črnomljem. Življenje v Beli krajini ga očitno prevzame, saj je veliko
del vezanih na to okolje.

Pisal je predvsem pesmi, pa tudi uganke in prozo ter jih objavljal v glasilih: Mladi junak, Proletarec, Ameriški družinski koledar, Mladinski list, Prosveta, Cankarjev glasnik. Pisal je tudi potopise, a očitno ni potoval prav daleč od šole v kateri je delal, saj eden od potopisov opisuje pot Črnomelj, Talčji Vrh, Mirna gora, v drugem pa se iz Črnomlja prek
Miklarjev odpravi v Nemško Loko. Tudi sicer v svojih delih veliko piše o Beli krajini, njenih ljudeh, pokrajini, etnografskih posebnostih, čebelarstvu in podobno.

Izdal je tudi šest knjig v samozaložbi: Samotna pšenica (Ljubljana, 1941), Poezije (Ljubljana, 1943), Verzi (Ljubljana, 1943), Pesmi (Ljubljana, 1943), Lirika (Ljubljana, 1944), Maj (Ljubljana, 1941). Založba Brezalkoholna produkcija pa izda njegovi knjigi Prijateljčki v ugankah (Ljubljana, 1928) in Strički Matički (Ljubljana, 1929).

Skladatelj Slavko Osterc je iz njegovih tekstov Iz torbice belokranjskih palčkov uglasbil Belokranjsko suito. Veliko razprav je napisal tudi za stanovsko glasilo Učiteljski tovariš.