Kdo je bil skrivnostni doktor Sagar?

Na današnji dan leta 1813 je v Pragi umrl Janez Mihael Žagar. Rodil se je 2. novembra 1732 v Damlju. Biografski leksikon bi njegovo življenje in delo strnil v skop opis: Rojen 2. novembra 1732 v Damlju pri Vinici, umrl 18. julija 1813 v Pragi. Sprva je bil doma pastir, nato se je šolal v Križevcih na Hrvaškem in pri jezuitih v Zagrebu, v Gradcu študiral filozofijo, na Dunaju pa medicino in promoviral leta 1762 za doktorja zdravilstva. Kot fizik na Moravskem je bil za požrtvovalno delo pri zatiranju nalezljivih bolezni ljudi in živali leta 1775 izvoljen za člana nemške akademije v Anspachu. Leta 1776 mu je cesarica Marija Terezija podelila plemiški naslov. Samostojno je objavil 13 knjig in je eden vodilnih nozologov 18. stoletja. Pomembno je tudi njegovo delo v veterini, saj je med prvimi opisal parkljevko in slinavko. Pisal je v nemščini in latinščini.

A Žagar je v svojem življenju počel še marsikaj. Vzbujal je domišljijo kasnejšim raziskovalcem, ki so ga celo poimenovali skrivnostni doktor Žagar. Bolj kot domače pisce je vznemirjal Čehe, saj je tam tudi preživel večino svojega življenja. Že leta 1939 je Emerich Alois Hruška v Narodnih listih objavil članek o dr. Žagarju, ponovno pa je v poglavju Skrivnostni doktor Žagar o njem pisal v delu Romanticke Olšany (Romantični Olšany, 19340). Na Slovenskem je bil Žagarju posvečen zbornik (Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 1975).

Janez Mihael Žagar se je rodil 2. novembra 1732 v Damlju pri Vinici. Starši so bili revni kmetje. Kasneje, v tujini, Žagarja najdemo pod različnimi imeni: Jan Krtitel Michael Sagar, Jan Michael Sagar, Johann Baptist Michael von Sagar, Joahnn Michael Sagar, J. B. Michaelis Sagar, Joanne Baptista Michaele Sagar ...). V Žagarjevi lasti je bil tudi mlin v Damlju (in je še danes). Mihael je bil kot otrok precej slaboten in bolehen, zato ni mogel opravljati težjih kmečkih del. Zaradi tega so mu odredili delo pastirja ovac in koz, kasneje tudi goveda. Že kot otroku mu je umrla mama in časa za učenje ni bilo veliko. Šele kot šestnajstletnik se je naučil brati, po zaslugi župnika Lukasa Jurkoviča. Župnik na Sinjem Vrhu ni mogel spregledati nadarjenosti in talenta mladega pastirja in odločil se je, da začne poučevati tudi latinščino. Zavedati se moramo, da se je splošna šolska obveznost začela šele z naredbo Marije Terezije leta 1774. Ko je Mihael pridobil osnove pismenosti je zapustil rodno vas in odšel v hrvaške Križevce, na šolanje pavlinski samostan. Tam pa ni ostal dolgo, saj ga je izdalo slabotno zdravje. Po dveh letih se je vrnil v Damelj. Oče se je medtem ponovno poročil. Svojo željo po nadaljnjem šolanju je zaupal očetu in ko si je dovolj opomogel, se je ob pomoči strica po materini strani podal na študij v Zagreb, tokrat k jezuitom. S pomočjo miloščine se je kot reven študent brez štipendije prebijal skoz naslednja tri leta šolanja. Šele leta 1755 je šel v Gradec na višji jezuitski kolegij, ki je mlade pripravljal na nadaljnji univerzitetni študij. Posvečal se je filozofiji in se sistematično učil nemščino. Že tu so jezuitski pedagogi opazili njegove izjemne mentalne sposobnosti. Študij filozofije je nadaljeval na Dunaju. Tam je svoj priimek spremil v Sagar. Končno je dobil štipendijo za študij medicine in leta 1762 doktoriral. Leta 1763 je dobil ponudbo za izjemno privlačno delovno mesto profesorja v Sankt Petersburgu, ki pa jo je presenetljivo zavrnil in nastopil službo zdravnika v Jihlavi. Prevzel je tudi funkcijo deželnega fizika in se posvetil epidemijam med ljudmi in živalmi in možnostim preprečevanja le-teh. Raziskoval je kužne in parazitske bolezni, dokazal nalezljivost slinavke in parkljevke, uvedel je cepljenje proti kozam z živo vakcino. Njegova znanstvena dejavnost ni ostala neopažena. Sam osebni zdravnik cesarice Marije Terezije mu je ponudil službo najvišjega veterinarja na Dunaju, a je Žagar tudi to službo zavrnil in se ob tem skliceval na ne dovolj dobro znanje nemščine. Kaj je bil resničen vzrok ni znano. Menda je potihoma pričakoval vabilo za službo zdravnika, a tega vabila žal ni dočakal. Tudi sicer si je bil z oblastjo nenehno v laseh. Stežka je prenašal avtoriteto in se raje odrekel kakšni funkciji, kot da bi se odrekel lastnim načelom. Ostal je v Jihlavi in se tam leta 1766 poročil. Že po štirih letih zakona mu je umrla žena in ostal je sam s hčerko Mario Veroniko. Leta 1775 je postal član nemške akademije raziskovalcev narave (Academia naturae curiosorum). Svoje najpomembnejše delo Systema morborum symptomaticum je napisal leta 1776. To delo mu je prineslo izjemno pozornost stroke in priznanje v znanstvenih krogih. Istega leta je od cesarice Marije Terezije prejel plemiški naslov. Ob tem je prejel tudi lastni grb. V grbu je imel kačo z zvezdo ob glavi. Žagar je objavil skupno 12 znanstvenih člankov (plus ponatis), kar je bilo takratni znanstveno-založniški dejavnosti izjemno število.

Na starost se je iz neznanih razlogov preselil v Prago, menda h hčerki. Umaknil se je iz javnega življenja in dokaj samotarsko živel in ustvarjal. Menda je tudi tokrat šlo za njegov trmast upor oblasti in za neznana nesoglasja na starem delovnem mestu. Kot znana osebnost svojega časa je gotovo dobival vabila na družabne dogodke višjih slojev praške družbe, a je vabila odklanjal. Prav tako ni vzdrževal stikov z zdravniki. Živel je nedaleč od botaničnega vrta in se ukvarjal tudi z botaniko. S področja botanike se je uveljavil z botanično-medicinsko disertacijo o navadni krvenki, ki jo je uvrstil po tedaj uveljajočem se botaničnem sistemu C. Linneja. Umrl je 18. julija 1813, star 80 let.

Pokopan je na pokopališču Olšany v Pragi. Pokopališče Olšany je največje pokopališče na češkem. Ustanovili so ga kot kužno pokopališče, ko je občina leta 1558 kupila ustrezno zemljišče. Leta 1680 je Prago zajela epidemija kuge in ocenjujejo, da je takrat umrlo 32 tisoč meščanov. Leta 1787 je cesar Jožef drugi z odlokom prepovedal pokope znotraj mestnih zidov in takrat je pokopališče Olšany postalo osrednje praško pokopališče. Pokopališče se je postopamo širilo in je imelo že leta 1910 deset sektorjev. Žagar je pokopan v drugem sektorju (grob II-7-130). Pojavlja se še nekaj skrivnosti glede njegovega groba. Ali gre res za našega Žagarja ali za nekega drugega njegovega soimenjaka iz Zagreba, a glede na podatke z nagrobne plošče gre po vsej verjetnosti le za našega. Plošča je poškodovana in manjka polovica nagrobnika (še leta 1941 je manjkala le četrtina). Napis je v nemškem jeziku in pravi nekako tako: Tukaj leži Johann Michael Sagar, ki je bil v svoji mladosti pastir in reven študent, a kasneje postal zdravnik in pisec. Bil je povzdignjen v plemiški stan, a živel revno, nenehno preganjan in tako ubog leži tukaj. Umrl je 18. julija 1813 ob 20, uri. Zaspal je z blaženim srcem v 81. letu svojega zaslužnega in slavnega življenja. Njegov nagrobnik so leta 1983 obnovili pri Društvu za staro Prago.

No, tako ubog, kot bi lahko razumeli iz vsega napisanega, pa le ni umrl. V zapuščini je zapustil bogato knjižnico z nekaj redkimi in dragocenimi knjigami v grščini, latinščini in nemščini. Med drugim dragoceno knjigo zdravnika Lorenza de Medici de Urnisi iz leta 1514.

Žagar se po odhodu na študij v tujino nikoli več ni vrnil v rodni Damelj, se pa je menda svojih sorodnikov spomnil v oporoki in jim zapustil zapuščino v denarju. Njegovi potomci še danes živijo v Damlju in v logotipu turistične kmetije Žagar lahko še danes občudujemo Žagarjev grb. Založna Nabu Press, ki izdaja ponatise starih znanstvenih tiskov, pa še izdaja ponatise nekaterih njegovih pomembnejši del. Leta 1982 je Belokranjski muzejsko društvo odkrilo spominsko ploščo na zdravstveni postaji v Vinici, posvečeno Janezu Mihaelu Žagarju. Svoj delček vitrine pa je Žagar dobil tudi na razstavi Zaslužni Belokranjci: umetniki in znanstveniki v Spominski hiši Otona Župančiča ter mesto v istoimenski publikaciji.

Janez Mihael Žagar je bil eden od mnogih Belokranjcev, ki so v iskanju boljših pogojev za študij in delo odšel iz Bele krajine in je eden od mnogih, ki se v Belo krajino niso več vrnili. V njegovih delih se menda skriva kar nekaj etnografskega gradiva z naših krajev, a to gradivo še čaka, da se ga lotijo prevajalci in kdo ve, kaj vse bomo še izvedeli. Bil je pomembna oseba terezijansko jožefinske dobe in skrivnostna ter temačna osebnost obdobja romantike, ki je in bo še burila domišljijo raziskovalcem in bralcem.