Jakob Pašič s Štrekljevca pri Semiču je bil potnik Titanika

Pa je spet tu. Obletnica. Obletnica brodoloma Titanica. Potniškega prekocenskega parnika družbe White Star Line. Največje in najrazkošnejše potniške ladje do tedaj, prve, ki je na krovu imela bazen! V bazenu pa se po vsej verjetnosti ni namakal 21-letni Belokranjec Jakob Pašič s Štrekljevca pri Semiču, ki je s karto številka 315097, ki jo je kupil v švicarskem Baslu pri posredniku Rommel&Cie za dobrih 383 švicarskih frankov, potoval v tretjem razredu. Na krovu Titanica so bili poleg Jakoba Pašiča še štirje Slovenci: Janko Vovk, Franc Karun s petletno hčerko Manco in svakom Janezom Markunom. Preživela sta samo Franc Karun in njegova hčerka Manca. Trupla Slovencev, ki so utonili niso bila najdena ali pa niso bila identificirana. Nekateri viri navajajo kot Slovence tudi Antona Kinka, njegovo sestro Mario Kink, brata Vinzenza Kinka (vsi rojeni v okolici Vrbne na avstrijskem Štajerskem), Antonovo ženo Nemko Luiso Heilmann in njuno hčerko Luise Gretchen Kink (rojena v Švici). Anton z ženo in hčerko je nesrečo preživel, njegova sestra in brat pa sta utonila.
Jakob Pašič se je rodil 9. decembra 1891 na Štrekljevcu 5. V krstni knjigi, ki jo hranijo v semiškem župnišču je ob podatkih o njegovem krstu zapisana še opomba: »Se potopil z največjo ladjo »Titanic« na poti v Ameriko dne 21. aprila 1912«. Zanimiv je datum smrti, saj je Titanic potonil v noči iz 14. na 15. april 1912... Je možno, da je Jakob umrl kasneje, za posledicami nesreče, zaradi morebitnih poškodb? O Jakobu Pašiču in njegovi nesrečni usodi sem sicer pred časom že pisala. K ponovni obuditvi te zgodbe pa me je vzpodbudil članek na katerega sem čisto slučajno naletela v Amerikanskem Slovencu, prvem in najstarejšem slovenskem časniku v ZDA. Članek v časopisu 12. 4. 1912, le dva dni pred katastrofo Titanica v rubriki Iz stare domovine piše: »V Ameriko so jo hoteli popihati, še predno so pokusili vojaški kruh, Jakob Pasič iz Štkavca pri Semiču, Janez Malenšek iz Goliš v občini Semič, v črnomaljskem okraju in Anton Zagorc, rojen v Doljni Prekopi in pristojen v Št. Jurij pri Krškem. Namero pa jim je tik pred odhodom na ljubljanskem južnem kolodvoru preprečil stražnik Večerin s tem, da jih je aretiral in izročil sodišču.« Drzem si trditi, da je šlo ravno za našega Jakoba s Štrekljevca! Ko bi ga sodišče le pridržalo kakšen dan dlje in bi Jakob zamudil usodno plovbo Titanica, v Švici bi kupil karto za katero drugo ladjo, ki bi ga srečno pripeljala v tako želeno Ameriko! Tako pa je Jakoba, rojak Grašič v Aurori v Minnesoti, kjer je takrat že živelo okoli 600 Slovencev, čakal zaman...
Titanic je 14. aprila 1912 ob približno 23.40 uri trčil v ledeno goro in zgodba, ki je sledila je bolj ali manj poznana. Če ne drugače, jo poznamo s televizijskih zaslonov, saj je navdihnila kar nekaj filmskih ustvarjalcev.
Čeprav so prva poročanja slovenskih časnikov govorila, da med žrtvami ni bilo Slovencev, pa temu ni bilo tako. Podatki o slovenskih žrtvah so se spreminjali, tako glede števila kot tudi glede imen in starosti. V prvih objavah takoj po nesreči se Jakob Pašič sploh ne omenja. In tako je še naslednjih sto let. Šele v objavah zadnjih nekaj let se pojavlja tudi njegovo ime. Glede na število Belokranjcev, ki so se od sredine 19. pa do začetka 20. stoletja izselili v ZDA bi bilo že skoraj nenavadno, če Belokranjci tudi na Titanicu ne bi imeli svojega potnika.
Od ljudi iz okolice Semiča sem slišala še bolj nenavadne, a žal še nepreverjene zgodbe – da naj bi Jakob brodolom preživel, prišel v Ameriko, od tam odpotoval nekam v Južno Ameriko, imel tam farmo in kasneje umrl zaradi ugriza strupenjače. Opomba o smrti v krstni knjigi je to zgodbo postavila na trhle noge, a vsekakor bi veljalo tudi to zgodbo še preveriti vsaj pri njegovih sorodnikih.
Dokler pa ne potrdimo drugačne zgodbe bo veljalo, da je bil enaindvajsetletni Belokranjec, kmečki sin Jakob Pašič eden od preko 1500 umrlih potnikov. Od skupnih preko 2200 potnikov se jih je rešila le dobra tretjina. Možnosti za preživetje moških potnikov iz tretjega razreda so bile še toliko manjše – preživelo jih je le 16%...
V nekdanji Avstro-ogrski je bila prav Kranjska tista dežela iz katere se je izselilo največ ljudi in prav okraj Črnomelj je bil tisti v deželi Kranjski, ki je prednjačil v številu izseljencev. Leta 1880 je imel okraj Črnomelj manj kot 30.000 prebivalcev, v obdobju med 1880 in 1910 pa se je iz njega izselilo preko 12.000 ljudi, velika večina v ZDA. Le koliko tisoč veselih, smešnih, pretresljivih, žalostnih zgodb se je še zgodilo, a nam bodo za vedno ostale nepoznane saj spomin nanje bledi skupaj s spominom na ljudi, ki so se jim zgodile...