Črnomelj fčasih (68)

Jazo

V vasi Golek pri Vinici, ki je pripeta na pobočje s trto poraslega Žežlja, se je 8. avgusta 1909 leta rodil Janez Štefanič, ki so mu v mladeniški dobi ljudje dali ime Jazo. Še danes, po skoraj 50 letih odkar je moral umreti, se ga starejši ljudje s hvaležnostjo spominjajo, saj je v tistih težkih časih trosil med ljudi pesem in medolijo ter zvrhano mero dobre volje.

Janez je zgodaj zgubil mamo. Odraščal je v skromnosti in pomanjkanju, pa zato ni čudno, da je bil, ko je nekoliko odrasel, pripravljen prijeti za vsako delo, tudi za tako, ki ga drugi niso hoteli opraviti. Poskrbel je za poginule živali, postoril, kar je bilo potrebno pri umrlih, očistil stranišče,… vse za mali denar. Videl je stisko ljudi, za manj premožne je bil račun za storjeno delo še manjši. Ob 3 sestrah in 2 bratih se je prebijal skozi življenje. Njegovo področje zanimanja so bile živali. Često je opravljal ljudem mesarska dela, daleč naokoli je bil znan kot domači živinozdravnik. Kakšna živalska koža, ki jo je dobil tostran in onstran Kolpe, mu je prinesla nekaj “novcev”. A vse skupaj je bilo često premalo! Gre zato Janezu zameriti, če je bil občasno tudi divji lovec?

V teh letih, ko je bilo vsega še za sproti malo, naš Janez Štefanič- sedaj pri ljudeh že Jazo- ni nikoli hodil naokoli mrkega, jeznega obraza. Ljudje vedo povedati, da je bil to zelo šaljiv človek, ki je znal s svojo vedrino težko obrniti na manj težko. Po rasti visok in plečat, vedno pripravljen za šalo, je znal tudi lepo peti. Dokaj zgodaj se je naučil igrati na orglice – na “muzike”- kot orglicam pravijo ljudje tod okoli. Ko je prišlo še “gudalo”, ki ga je Jazo začel prvi uporabljati v teh krajih (izdeloval pa ga je sam), je bil rojen godec, kakršen je ostal ljudem v spominu. Sedaj je postal nepogrešljiv na “imendanih”, na rojstnih dneh, ko so bile “gosti” pri hiši, pri skupnih kmečkih delih, pa tudi takrat, ko se je mladina v nedeljo popoldne pri neki hiši v vasi zbrala, da bi se poveselila.

Janez Štefanič – Jazo je neutrudno igral na orglice in basiral zraven z “gudalom”. Nobenih not ni bilo treba, melodije so vrele iz srca! Vse se je veselilo življenja! In ko Jazo ni več mogel samo opazovati, kako se dekleta vrtijo s fanti, je odložil gudalo, z eno roko držal na ustnicah “muzike” in igral, z drugo roko pa objel plesalko in se zavrtel še on… In še danes pravijo nekatere da je znal krepko “stisniti” rekoč: “Kako te ne bi imel rad, ko si tako lepa!”.

O Jazu vam ljudje še danes poreko marsikaj zanimivega: da je bil zelo varčen (je to slaba lastnost v težkih časih?), da je na kresni večer spremljal “kresnice” od hišnega praga do praga, da mu je bila kletev tuja … “Pare vam vaše, kaj ste mi to naredili!” – je imel navado reči, če so ga ljudje s čim neprijetnim presenetili. V najlepšem spominu so ga ohranili nečaki, ki jim je- v veliko veselje seveda – včasih posodil orglice. Šaljiv kot je bil, je – ko je na sv. treh kraljev dan hodil z duhovnikom po vaseh in pisal po vratih “G.+M.+B” (Gašper, Miha, Boltežar) – v šali ta napis tudi zbrisal… Pa zato gospodarju ni bilo treba še enkrat dati “bire”, le kak kozarec vina je padel na ta račun, da bi Jazo napis “obnovil”…

Življenje je teklo dalje in z njim leta. Prišla je svetovna morija; naš Jazo postane borec Cankarjeve brigade in 1944. leta blizu Litije konča svoje življenje. Ironija usode je hotela, da je Jazo umrl med mučenjem… Kako rad je imel ljudi, kolikokrat jim je delil dobro voljo! Ljudje pa so mu vrnili na tak način v krvavi bratomorni vojni…

Jazota je upodobil tudi naš veliki slikar Božidar Jakac (2. fotografija).

Lik Jaza po 2. svetovni vojni v viniški folklorni skupini obujajo: Vince Ostronič, Franc Šutej in v zadnjih letih Janko Balkovec. Je pa jasno, da je bil Jazo en sam…Zrastel je tu, med steljniki in brezami, radodarno je delil ljudem dobro voljo, ko so iz skope zemlje vabili skromne darove… Tu živi in bo živel med ljudmi še naprej!

Zapisal: Mirko Bartolj (februar 1988).

Podatke so prispevali vaščani Goleka in Sečjega sela.

O Jazotu sem izvedel še tole:

- Ko je dobil kožo in drobovino od živali, ki jo je moral gospodar ubiti, je imel navado ves vesel reči: "Nekome sreča, nekome nesreča!"

- Pri igranju je bil tako spreten, da je orglice (=muzike) pomikal po ustnicah kar z jezikom... Igral je torej na "muzike", ne da bi jih držal z roko. Uporabljal je take "muzike", da se je dalo igrati nanje z obeh strani.

- Bil je izredno pravičen in pošten. Nobenega ni ogoljufal, nobenemu ni naredil škode!

- Pri odiranju živali je bil zelo spreten. V dobri uri je uspel spraviti na raženj celo 4 živali.

Mirko Bartolj v okt. 1995 leta.

Vir: KUD Oton Župančič Vinica.

Kristina Mihelič: Jazo je bil rojen na Goleku 5 in je bil brat od naše stare mame Genovefe. On je avtor t.im. gudala. Božidar Jakac je tudi posnel film o njemu, originalna slika pa se hrani v muzeju v Kostanjevici. Da je bil umetniška duša priča tudi pismo, ki ga je l.1937 napisal bratu v Kanado. Čeprav ni hodil v šolo, je pisava zelo lepa, umetniška. Pismo še hranimo in v njem opisuje, kaj se je dogajalo tega leta na Goleku. Umrl je proti koncu vojne v kraju Javorski Pil ( med Trebnjem in Litijo). Usmrtili so ga domobranci na najbolj krut način, privezali so ga na tnalo (za klanje prašičev) in ga dobesedno zaklali. O tem dogodku piše tudi ekonomist Zdenko Roter, ki je kot mlad fantič to gledal iz sosednjega hriba.