Črnomelj fčasih (316)
Slovo od Vike iz Črnomlja, piše Ilinka Todorovski
Vika Lozar, roj. Kraševec, 1. 1. 1946 – 8. 1. 2024
V ponedeljek se bomo na črnomaljskem pokopališču poslovili od Lozarjeve Vike, še ene brezkompromisne Belokranjke, brez katere naša življenja ne bi bila, kot so. Umrla je v prvem januarskem tednu, malo po 78. rojstnem dnevu.
Zame je bila Vika najprej tista visoka ženska figura iz mojega otroštva, ki je s širokimi in v smeh razpotegnjenimi usti ter neverjetno dolgimi koraki vedno vihrala čez dolgi "must" in smo se ji otroci malo izogibali na pločniku na poti v ločko šolo in nazaj. Mudilo se ji je iz službe domov ali v Belsad, kjer je kot tehnologinja preživela celotni delovni staž. Nikoli ni prebolela, ker je tudi ta belokranjska tovarna padla kot žrtev tranzicije. Tam sva se srečali v 80. letih, ko smo gimnazijci še hodili po tovarnah na obvezne proizvodne prakse, in smo se na Belsadovem dvorišču zmrdovali nad kupi paprike za vlaganje, ki smo jo morali očistiti. Nakurila nas je kot nevedne in razvajene "šmrkafce", kar smo seveda tudi bili.
Kasneje je bila Vika tudi zame še vse drugo: črnomaljska ikona, ki ni manjkala na nobeni proslavi in prireditvi, glasna sindikalistka, predsednica krajevne skupnosti in občinska svetnica, dežurna kritičarka tranzicijskih in drugih napak, strastna dopisovalka v časopise in polemičarka v pismih bralcev (kar je počela najmanj 50 let - na fotografiji je njeno pismo iz leta 1969!) in rezervna mati županja, ki ji ni ušlo nič, kar se je dogajalo v občini in je vse napake neusmiljeno grajala.
Predvsem pa je bila Robijeva in Jankova mama, žena Lozarjevega Staneta, še ene črnomaljske legende, za katerega sem šele po njegovi prezgodnji smrti ugotovila, da imamo skupnega prednika, Josipa Doltarja. V bistvu sem se tega zavedela šele, ko je Vika pozvonila pri nas: zbirala je podatke o Lozarjevi rodbini, o kateri je kasneje napisala družinsko knjigo. Vikin obisk me je spomnil, da o svojih koreninah vem premalo in da jih je treba začeti raziskovati prej, preden nas bodo zapustili vsi varuhi spomina.
"Čuj, to me je jaaako zmrdalo," mi je rekla, ko sva se zadnjič srečali, in je s širokimi kretnjami po zraku nekako nedoločno pokazala, kaj vse jo muči zaradi bolezni. Meni pa jo šlo skozi glavo, da je morda edina oseba, ki jo poznam in še uporablja to besedo, s katero smo včasih izrazili vse, kar nam je šlo narobe. Ta matematika me je res zmrdala, na primer.
Nisem vedela, da je bolezen tako huda, ker je do zadnjega ohranjala miselno jedkost in kritično ost. Spomnim se, kolikokrat sem globoko vdihnila, ko je priletel njen klic ali pismo, vedela sem, da mora biti nekaj gromozansko narobe in da ne bo kar tako zadovoljna z mojim izvijanjem. In potem me je vsake toliko presenetila - s pohvalo! Strašansko skopa je bila z njimi, zato so tem bolj štele.
Mislim, da smo se največ kreativnih Vikinih pohval naposlušali ob ponedeljkih, na Valu 202, saj leta in leta ni zamudila nobenega glasovanja za ime tedna. Vika iz Črnomlja je svoj glas utemeljevala v trdem metliškem narečju, malo obarvanem s črnomaljščino, zaradi česar smo se Belokranjci, kjer koli smo že bili, počutili malo bolj "duma". Praviloma je izbrala kandidatko, če je le bila med nomiranimi, saj je verjela, da bi ženske družbo vodile bolje. Če bi bilo po njeno, bi si ime tedna vedno zaslužili ljudje iz kulture, umetnosti in znanosti. Nikoli ne bom pozabila, ko je nekoč glasovala za vesoljskega znanstvenika, pri tem pa koprneče dodala: "Ja bi htela it na Mars i da se ne bi nzaj vrnila."
Posnetek tega Vikinega glasovanja se je po nekem čudežu ohranil v spletnem vesolju:
Poslušali jo bomo lahko še dolgo potem, ko bo Vika prispela tja gor, v vesoljsko večnost ali kamor koli se je že namenila. Naj ji bo tam lepo.
Vsem njenim izrekam iskreno sožalje.
Galerija
Vir: Črnomelj fčasih
Zadnji blogi
Poglejte tudi
