Avstralki na obisku v Belokranjskem izročilu

Upam si trditi, da je prihodnost belokranjskega turizma v individualnih gostih iz Slovenije in tujine. Moji današnji gostji sta prišli od daleč, iz Avstralije. Med drugim sta želeli ne samo videti, ampak predvsem doživeti Belo krajino. Mama in hči, ki se ne bi zadovoljili samo z izletom po Sloveniji. Zanima ju nekaj več. Ljudje, običaji, hrana, tradicija. Peka pogače po belokranjsko, ki sta jo naredili pod mojim mentorstvom, jima je šla odlično! Kot da to počneta že vse življenje, ne danes prvič. V 200 let starem Ankinem hisu pa ju je zanimalo vse kar je notri. Skrivnostna ključavnica in še bolj skrivnostno odklepanje, vinogradniški predmeti, ki so nam vsakdanji, zanju pa nekaj popolnoma tujega. In imeli sta srečo, da se jima je pokazal tudi netopir, ki s svojo družino živi v hisu. Ni bilo videti, da bi ga pretirano motilo, da smo ga zmotili. Z veseljem pa sta poskusili tudi tančko malico - špeh, kruh in čebulo, ki sta jo pomakali v sol. In kupico vina, oziroma soka za povrh.
Veliko ljudi v Beli krajini pojamra, da ni več toliko kot včasih turističnih avtobusov tod. Vse manj jih je, a na srečo je vse več individualnih gostov, z velikim občutkom za to kar so nam pustili naši predniki.
Ja, in upam si tudi trditi, da sem danes pridobila tudi dve novi prijateljici. Iz Avstralije.