Koala, Koale povsod koale (51)

Po mestu Mount Gambier sva zapustila Južno Avstralijo in se ustavila na najini drugi večji postojanki - deževnem mestu Warrnambool. Mesto je sicer največje v tem predelu zvezne države Viktorija, opevano je kot mesto, kjer je lepo živet in ima visok standard življenja. No, to ni razlog, zakaj sva se ustavila. Razlog tiči v vodi, in sicer v zelo topli vodi. V mestu imajo namreč toplice z vročimi termalnimi vrelci. Na ne najbolj topel in delno teževen dan, je bil čas idealen, da jih obiščeva in se za spremembo od prejšnje destinacije, namočiva v topli vodi.

Po tri urnem kopanju, sva si zaželela malo narave in divjine. Vreme se je izboljšalo in pokazalo se je sonce. Ravno prav za obisk Tower Hill Wildlife Reserve rezervata za živali. Pred tem skočiva še na kavo v bližnjo kavarno, da si povrneva nekaj energije. V miru pijeva to kavico, ko kar naenkrat zagledava konja plavat v morju. Neznam, če ste že kdaj videli konja plavat v morju, ampak midva definitivno nisva. Še najbolj atraktivno pa je bilo to, da je plaval za čolnu v katerem je bil njegov skrbnik. Glede na to kako so te konji skakljali po vodi, je zgledalo, kot da uživajo. Verjetno, je to del treninga tekaških konjem. Ampak vseeno, konji so plavali po morju. Mislim, svašta. Gremo dalje.

Posebnost tega parka je, da je na otoku sredi jezera in ga živali praktično ne morejo zapustiti. Ampak, to ni samo jezero s parku. Nekdaj je bil vulkan in je vse skupaj v bistvu caldera vulkana. Jezero je poseden vulkan, otok pa storžič. V bistvu zelo zelo pomanjšana verzija tega, kar sva videla na Japonskem na vulkanu Mount Aso.

V parku živi ene prav posebna sorta živali, imenovana Drop bear. Zakaj Drop bear (“padajoči medved”) ? Ker napada, tako, da iz drevesa pade na plen in ga tako ulovi. Nevarna je tudi za ljudi, zato moramo zmeraj zgledati v krošnje, če kakšna ne preži za nami. V parkih in rezervatih, velikokrat opazimo table z opozorili in navodili kako ravnati ob srečanju s to nevarno živaljo. Vsako leto namreč v bolnico spravijo, kar nekaj ljudi. Če na vzven morda izgleda prisrčna, v notranjosti komaj čaka, da se spusti na tebe.

No, ampak nič bat, to je namreč izmišljena fiktivna žival, namenjena strašenju turistov. Vse skupaj je samo namenjeno zabavi avstralcev, ko turistom razlagajo na kaj vse morajo pazit v naravi. Pravzaprav je to samo navadna prikupna koala.

Parkirava na parkirišče, stopiva iz avta in gledava zakaj vsi obiskovalci gledajo v krošnje. Park je poln koal, samo na parkirišču v radiju petdeset metrov sva jih naštela enajst. Iz parkirišča, si lahko izbiral med tremi označenimi potmi. Polni krog po otoku, delni krog do vrha storžiča ali manjši krog ob robu in čez močvirje.

Midva sva se odločila za delni petinštirideset minutni krog do storžiča. Praktično sva bila sama na poti, no skoraj, midva in kenguruji. Iz grmov se je skos slišalo šuškanje in postopanje po listju, a jih zaradi njihove rjavo sive barve dokaj težko opaziš. Na nekem razpotju pa sva naletela na jackpot, pet kengurujev se je zadrževali samo dva metra iz poti, dva sta dremala, ostali trije pa so žvečili travo in se niso dali kaj preveč motiti. Tam sva se zadržala in jih opazovala dobrih deset minut.

Na poti nazaj, nama je pot prekrižala sicer ne avtohtona lisica, zgleda, da sva jo glih zasačila pri lovu, saj je v ustih držala nekakšno ptico. Dobre dve minuti smo se gledali na cesti iz oči v oči, dokler ni odvihrala naprej v gozd.

Pred odhodu iz parka, vsa se kot največja vedeža pokazala skupini novoprispeli turistov iz avtobusa kje se vseh 11 koal nahaja in opazovala njihove obraze presenečenja in občudovanja. Turisti kot turisti, vsi svo pod kožo na koncu isti. Tistih enajst koal, pa je v teh petnajstih minutah pristalo na več slikah, kot Heidi Klum v svojih najboljših letih manekenstva.