V prahu

A nismo že govorili o tem, kako mučno je na nekaj čakati? Zdaj sem v taki čakajoči fazi v življenju, da se mi zdi, da je vse, kar počnem, samo zapolnjevanje časa do dneva D. Kljub temu, da sem aktivna, kolikor morem (in marsikdaj tudi, ko mislim, da več ne morem), se mi vseeno zdi, da se nikamor ne pomikam. Na meni se nabira prah.

Spet me nekaj daje. Jaz bom rekla, da sem otožna zaradi hormonov. Kakšen zunanji opazovalec bi morda rekel, da sem sitna zaradi vročine. Glede na to, da sem v 9. mesecu nosečnosti in švicam že samo ob sedenju na kavču, je najverjetneje kombinacija obojega.

Zapovrh si, kako klišejsko, vrtim žalostno muziko. Ali ni zanimivo, kako dobro nam gre od rok fotranje lastne otožnosti?

Počutim se čisto premalo zrela za težave, s katerimi se ubadam. Recimo z vodovodno napeljavo, ki se je odločila, da se ne bo več ozirala na to, da naj bi služila nam, ampak je razvila svojo lastno svobodno voljo in ta svobodna volja je samovoljna kot najstnica ob koncu šolskega leta.

Pa s tem, da Otrok 1 hkrati razvije srbeč izpuščaj neznanega izvora, potrebuje nova očala, šolske potrebščine in zvrhano mero potrpljenja, da še en mesec »zdrži« v vrtcu. Kljub vsemu se prisilim občutiti nekoliko zadovoljstva ob tem, da sta Otroka šele ta teden prvič gledala risanko Avtomobili (kar je 13 let po izidu prvega dela, feeling old yet?) in so cene stvari z glavnim junakom Strelo McQueenom trgovci že začeli nižati. Kar je odlično, kadar sovpada z nabavo potrebščin. #malezmage

Pa s tem se ukvarjam, da je Otrok 2 tako strašljivo inteligenten, da mu z običajnimi pretežno utrujenimi mamskimi argumenti še komaj kdaj pridem do živega, čeprav je star le tri leta in pol. In potem doživim manjšo eksistencialno krizo, ko pomislim, kako se bova sporazumevala čez deset let in več. In sama sebi obupano zagotavljam, da bo vse okej, če mu bom le vedno znova pokazala, kako neskončno ga imam rada.

Nadalje sem sklenila, da sem na prihod Otroka 3 že dovolj pripravljena in v ta namen resnično ničesar več ne rabim nabaviti (razen mogoče … ne, pšššt, Nezaslišana, vse in še kaj imaš že doma), celo na izziv uporabe pralnih plenic sem se (vsaj materialno, za mentalno ne vem) dovolj pripravila. Zato bom raje malo razmišljala o svoji sreči in kos regresa brez pretirane slabe vesti vložila v robotski sesalnik. Ne vidim potrebe po tem, da se čutim za cel preostanek dne poraženo, ker sem takoj po sesanju dnevne sobe prav tam zlagala perilo in so tla posledično enako prašna, kot so bila pred pol ure.

Bom že našla kakšen drug razlog za take ali drugačne solze po porodu, tudi brez vnaprej izgubljenega boja z nabiranjem prahu. Na sebi in po tleh.