Pred nosom ... (29)

Back to black?

Minuli petek sem se spet spomnil starih 'štacun', ko si se postavil pred pult in prodajalki pokazal ali ji povedal, kaj si želiš. Na policah ni bilo veliko različic enakih proizvodov, včasih samo ena. Nakup si opravil relativno hitro. Potem pa so tudi k nam prišle znamenite 'samopostrežne'. Potrošniška kultura je sprva zelo sramežljivo, potem pa vse bolj odločno zasedala vse več našega prostora. In časa, seveda. Ko smo prestopali državne meje, smo brezmejno občudovali polne prodajne police v italijanskih ali avstrijskih trgovinah in si jih želeli tudi doma, majhni prekupčevalci so debelili svoje denarnice s preprodajo zabavne elektronike, ki so jo tihotapili iz tujine, sanjarili smo o nemških avtomobilih, kar je bilo po JUS-u je bilo zanič, po DIN- pa vse super. Pravzaprav je bilo potrošništvo eden izmed ključnih, če ne celo ključni razlog, da smo tako bežali iz socializma, da nam 'kikla ni dohajala riti'.

Nikoli se nisem mogel nerezervirano prepustiti nakupovalnim užitkom. V trgovini hitro postanem živčen, komaj čakam, da opravim z listkom, ki mi ga napišejo doma. Nervira me običajna strategija trgovcev, ki nenehno, v natančno premišljenih intervalih, premeščajo svoje artikle po trgovini, vsi tisti, ki smo mentalno ostali še v starih štacunah, pa se skušamo obupano orientirati in včasih nadlegujemo trgovke z neumnimi vprašanji. No, obstajajo trgovine, kjer se tudi sam izgubim in pozabim na čas, recimo knjigarne ali trgovine z umetniškim materialom. Ko pa je potrebno kupiti kakšno oblačilo, pomislim na inkvizicijske priprave za mučenje ...

Občasno seveda obiščem kak večji nakupovalni center, brez tega pač ne gre. Opazujem ljudi in sem pogosto fasciniran nad dejstvom, ki je vsakemu pozornejšemu opazovalcu samorazvidna: v ta 'mesta nakupov' gredo mnogi tudi zato, da se razvedrijo, sprostijo, sprehodijo. Nekoč mi je nek znanec iz Ljubljane recimo zatrdil, da pozna precej ljudi, ki so bili v centru mesta, se pravi v najlepšem delu naše prestolnice, kjer so skoncentrirane najatraktivnejše dejavnosti, najlepša arhitektura, najbolj zanimivi kotički in skoraj vsa kulturna ponudba, le nekajkrat v življenju. To se mi zdi še vedno nepojmljivo. A tako pač je. Moramo se sprijazniti z dejstvom, da veliko ljudem, celo visoko izobraženim, obisk galerije, muzeja, koncerta ali knjigarne ne pomeni nič. In se raje sprehajajo med čudovitimi izložbami ...

Na spletu tu in tam naletim na posameznike in posameznice, ki ponosno razglašajo, da so se izključili iz potrošniškega cirkusa, ne hodijo v trgovine, nič ne 'trošijo', ne onesnažujejo sveta z embalažo - vse v duhu upora proti molohu kapitalizma, proti invaziji stvari, za katerih proizvodnjo uničujemo našo ljubo Zemljo. Pomislili bi, da gre za nekakšno različico puščavniškega bega pred svetom, odpovedovanje 'banalnim' užitkom. Nekaj resnice je v tem, a pozorni pogled razkrije kakšno zabavno podrobnost: ti guruji se prehranjujejo s hrano iz smetnjakov, oblačijo se v rabljena oblačila, nimajo avtomobilov in ostalih simbolov potrošništva, s svojimi somišljeniki pa komunicirajo prek enega ultimativnih proizvodov potrošniške civilizacije: s prenosnikom ali s pametnim telefonom ...

Moraliziranje seveda ni na mestu. Brez potrošništva si sodobnega sveta ni možno zamisliti. Gotovo se ne bi moglo tako močno zasidrati v našo družbo, ne bi moglo tako zlahka zasesti vsakega teritorija, vsake države, če se ne bi naslanjalo na globoke mehanizme v nas samih. Fascinirajo nas polne police trgovin, tako kot so naše daljne prednike fascinirale rastline, ki so dajale bogat pridelek in so bile hkrati paša za oči. Zavedati se tudi moramo, da potrošništvo poganja ekonomijo, ustvarja dobičke in posledično tudi inovacije, nove produkte, ki nam lajšajo življenje in nas razveseljujejo. Seveda pa je v svoji skrajni obliki, ki jo kaže tudi norost 'črnega petka', lahko destruktivna. Ne le do družinskih proračunov, ampak tudi do sveta. Malo manj črne, torej ...

Ilustracija: Herman Gvardjančič, risba iz cikla Atomos.