Pred nosom ... (22)

Ležanje na plaži in možgani na paši ...

Konec poletja sem se udeležil spominskega pohoda ob obletnici smrti prijatelja Jožeta Slaka Đoke, slikarja, v Jordankalu nad Mirno pečjo. Med pohodniki je bil tudi Zlatko Zajc, pesnik in poznavalec zdravilnih zelišč in naravne hrane, eden izmed naturaliziranih, 'rezervnih Belokranjcev'. Kolona pohodnikov je zavila v globodolsko dolino, kjer smo se ustavljali ob zidanicah, poizkušali odlične salame in 'šmardone'. Ko sva se tako odpravljala za drugimi po poti naprej, me je Zlatko ustavil in izrekel malce provokativno misel: 'Opaziš, kako je tukaj vse bolj urejeno, kot pri nas v Beli krajini?'. Te izjave nisem vzel preveč zares, malo tudi zato, ker nisem ravno nek skrajni ljubitelj urejenosti. Če bi preštel očitke, ki jih zaradi strnišča moje brade, pogosto nepočesanih las, malomarnega oblačenja ali nepospravljene postelje, nereda v hiši ali ateljeju dobim od mame, bi bilo tega za cel telefonski imenik. Pa vendar sem o tem začel kasneje malo razmišljati in zaradi nekaterih naključnih pogovorov z znanci, prišel do zanimivega zaključka.

Nek znanec mi je recimo povedal, da je na svojih poslovnih poteh zelo jasno opazil razliko med Kočevjem in Ribnico. Kočevje se je šele začelo prebujati iz svojega večdesetletnega dremanja, sosednja Ribnica pa že desetletja kipi od podjetniške energije, ki kraj uvršča med najbolj propulzivne v Sloveniji. In kaj je bil razlog za 'zaspanost' ljudi v Kočevju? Eden ključnih je bila verjetno podpora, ki jo je bila regija deležna zaradi dogodkov med NOB. Ker je bilo mesto ena pomembnejših simbolnih točk boja proti okupatorju, mu je prejšnja oblast baje redno pomagala na različne načine. Sosednja Ribnica takšne pomoči ni bila deležna, ker njeni prebivalci niso bili tako zagreti v NOB, vsaj tako gre zgodba, zato so se bili prisiljeni bolj angažirati.

Podobno zgodbo sem potegnil na plan iz naših krajev. V Velikem Nerajcu je zelo dejavna Vera Vardjan, ena naših najbolj prepoznavnih ustvarjalk na področju kulture. Ko sva se nekoč pogovarjala, mi je malce resignirano dejala, da turisti po nekaj urah ogledov v okolici vprašajo, kje bi se dalo kaj pojesti, pa jih mora potem usmerjati v sosednje kraje, saj na vasi ni nikogar, ki bi se drznil odpreti kak lokal. Seveda tak posel ni mačji kašelj, a ko sem opazoval avtomobile, ki so vmes prišli k njej, se nisem mogel znebiti vtisa, da bi bila takšna poslovna poteza uspeh. To sem omenil moji mami, ki je imela pripravljen odgovor: 'partizanske penzije'. Kot strastnega zagovornika NOB me je ta teza sicer malce zbodla, po premisleku pa sem vendarle moral priznati, da je to možna in smiselna razlaga. Če imaš v hiši nekoga, ki ti lahko vsak mesec izdatno pomaga, ti ni ravno v interesu, da bi se začel ukvarjati s tveganimi posli za preživetje ali celo z obdelavo polj. Se pač ne splača. Spomnim se, kako sem kot osnovnošolec na počitniškem delu na Belsadu enkrat spremljal voznika, ki je pobiral pridelek kumar na odročnih kmetijah, bogu za hrbtom, v dolenjskih hribih. V Beli krajini, ki ima vseeno veliko boljše pogoje za takšno dejavnost, ni bilo nobene vožnje ...

Ljudje smo pragmatična bitja. Le malo nas je, ki bi v primeru, da bi prejemali rento, ki bi nam omogočala dostojno življenje, bili ustvarjalni, se ukvarjali s kakšnim poslom, povečevali svoje premoženje, ustvarjali presežke. Če damo levu vsak dan zadostno količino mesa, bo prenehal loviti. Tega ne pišem zato, ker bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da bi morali tiste 'lenuhe' na sociali nagnati delati oz. jim zmanjšati socialno podporo. Ta je mizerno nizka in ne omogoča preživetja, če si recimo moraš plačevati stroške za stanovanje. Seveda je nek delež prejemnikov, ki jim razmere omogočajo, da potem z dodatnimi deli na črno izboljšajo svoj položaj, to pa gre v nos recimo tistim, ki imajo le malenkost višje plače, pa morajo delati za to kot črna živina. A problem gotovo ni v previsoki socialni podpori, ampak v prenizkih plačah. Tudi partizanske pokojnine niso previsoke, predvsem za tiste, ki so se zares preganjali z okupatorji po gozdovih. Verjetno pa obstaja neka psihološka meja, ki v primeru, da je presežena, sproža nasprotne učinke. Posameznik izgubi podjetniški elan, preneha biti aktiven. Možgane pošlje na plažo.

To lahko zelo dobro opazimo pri veliko članih naše romske skupnosti. Država vsakega, ki ima večje število otrok, relativno dobro podpira. Pomoč, ki jo prejmejo takšne družine, skupaj z nadomestilom za brezposelnost, praviloma presega prihodke, ki jih dosega povprečna delavska družina. Višina pomoči ni sporna, problematično pa je, da gre tisto, kar je namenjeno otrokom, zelo pogosto v avtomobile, pirotehnična sredstva ob praznikih in podobne potrošniške ekscese. Dejstvo je, da se je veliko pripadnikov te, sicer pogosto marginalizirane skupnosti, prenehalo truditi, da bi se vključili med nas. Zanašajo se na 'svoje' redne prihodke, ki jim zadoščajo za lagodno življenje. To pa ni ravno dobra popotnica za bodočnost.

Seveda je tudi pri nas veliko pridnih in delavnih ljudi, meni zadošča že pogled k mojim sosedom na Butoraju, pa vendar se zdi, da se kot celota Bela krajina še ni zbudila iz prijetnega, večdesetletnega dremeža. Vsi nas prehitevajo. Upam, da nas ne bo zaradi tega 'dopustovanja možganov' še bolela glava ...