Ljudje ob Kolpi: Janez Puhar

Janez Puhar, duhovnik, fotograf, izumitelj, botanik, pistelj, pesnik, slikar, glasbenik, kaplan v Metliki. Rojen 26. avgusta 1814 v Kranju, umrl 7. avgusta 1864 v Kranju.

Že kot otrok je veliko obetal, saj je pokazal izjemno nadarjenost za številna področja. V Kranju je zaključil normalko in gimnazijo v Ljubljani, kjer je izstopal kot bister dijak. Zgodaj je pričel s pisanjem pesmi, zelo dobro risal in se ukvarjal z botaniko. V višjih razredih se je posvetil matematiki, fiziki in kemiji. Igral je več instrumentov in pozneje si jih je tudi sam izdeloval. Prav tako je bil nadarjen tudi za jezike, saj je poleg materinščine obvladal latinsko, francosko, nemško, angleško in italijansko.

Po končani gimnaziji se je želel posvetiti umetnosti, a na materino željo, tako kot brat vstopil v semenišče in leta 1838 je bil posvečen za duhovnika. Prvo službo nastopi v Leskovcu pri Krškem, že naslednje leto pa je je kaplan v Metliki in to je tudi čas ko opravi največje raziskave na področju fotografije in 1842 prijavi izum fotografije na steklo, ki je tudi že pozitiv: - puharotipija. V tistem trenutku je to najnaprednejši postopek v svetovnem merilu. Pozneje patent izboljšuje in uspe mu fotografija na papirju ter tudi projekcija slike na steno. Njegov patent fotografije je pomemben tudi zaradi velike obstojnosti fotografij. V letih 1846 -1856, ko službuje na Bledu je v stiku s pomembnimi svetovljani in je izjemno plodovit. Tu razpravlja s francoskim vikontom Louisom de Daxom, ki je leta 1849 iz zdravstvenih razlogov prišel na Bled in odkupil nekaj njegovih fotografij. Leta 1852 o izumitelju na Kranjskem piše francoski časopis La Lumiere in Puharja opisuje kot izjemnega izumitelja in umetnika, ki v (pre)skromnih razmerah ustvarja izjemne fotografske izdelke in vzbuja občudovanje. Žal ga cerkev nenehno premešča in po odhodu iz Bleda nima več neposrednega stika s svetovno javnostjo. Še piše pomembne razprave a jih več ne objavlja. Čeprav je njegov izum datiran z 19. aprilom 1842 je francoska akademija znanosti pripisala zasluge za to vrsto fotografije – kalotipijo francoskemu častniku Abelu Niépceju de Saint-Victor, ki izum prijavi pet let pozneje – 1847 in je žal napačno v večini svetovne literature navajan kot izumitelj tega postopka. Puharjev postopek je bil takrat izjemen tudi zato, ker je fotografsko ploščo osvetljeval le 15 sekund (njegovi konkurenti (tudi Niepce) so čas osvetlitve merili v minutah ali celo urah), kar mu je omogočilo, da je prvi izdeloval tudi portrete.

Puhar je obvestilo o odkritju »hyalotipije« (slike na steklu) oziroma »svetlopisa« objavil tudi v ljubljanskem časniku Carniolia in sicer aprila 1843. Zaradi dela z nevarnimi kemikalijami je zbolel in umrl še pred 50. rojstnim dnem.

Njegov ustvarjalni opus je tudi v kratkem življenjskem obdobju izjemen; od lirike (v slovenščini in nemščini), glasbe, risb in slik. Bil je navdušen naravoslovec, seveda pa je najpomembnejša dela ustvaril na področju fotografije. Za svoja dela je prejel številna priznanja evropskih institucij in razstavljal fotografije po vsej Evropi.