Črnomelj fčasih (182)

Mizarsko in sodarsko spričevalo Antona Planinca s Svibnika.

Zapisala Ilinka Todorovski.

Dokumenta nam je posredovala Cvetka Aupič s Svibnika, hči mizarja in sodarja Toneta Planinca. Spričevalo iz l. 1941 potrjuje, da je Tone opravil izpit za mizarskega pomočnika, veliko pa nam pove tudi o takratnih časih. Izvemo namreč, da so štiri mesece po italijanski okupaciji pri črnomaljskem Združenju obrtnikov še uporabljali obrazce iz časa Kraljevine Jugoslavije, ki je kapitulirala po kratki aprilski vojni l. 1941. V tej prvi Jugoslaviji je bila Slovenija del Dravske banovine, Črnomelj pa občina v črnomaljskem srezu. Po porazu fašizma in nacizma l. 1945 so nove jugoslovanske oblasti spričevalo nostrificirale – pod potrdilo je podpisan Josip Doltar. Najverjetneje gre za mizarja in modelarja Jožeta Doltarja, sina livarskega mojstra Jožeta Doltarja in vnuka nekdanjega črnomaljskega veljaka - mlinarja, žagarja, trgovca, livarnarja in župana - Josipa Doltarja. Po ustnem izročilu je spričevalo v lepopisu napisala Ana Nanika Doltar, por. Sokolov, sestra predsednika pomočniške izpitne komisije, ki se je že pred vojno zaposlila na občini kot stenografka, čeprav je imela od otroštva desno roko »odvzeto« in je pisala z levo roko. Tone Planinc je bil ob prejemu nostrificiranega spričevala star 23 let. Za njim je bila težka medvojna izkušnja. Po požigu Svibnika 26. julija 1942 je bil z očetom, nosečo mamo ter sedmimi brati in sestrami interniran v italijansko koncentracijsko taborišče Rab. Tam mu je umrl oče Tone, kasneje pa v Gonarsu, kamor so premestili ženske in otroke, še sestra Marija. V internaciji, jeseni 1942 na Rabu, se mu je rodila sestra Tončka, ki je po čudežu preživela. Po vrnitvi domov so Planinčevi živeli pri sosedih, saj so domačijo italijanski vojaki požgali. Tone je kot najstarejši sin pomagal pri gradnji novega doma. Ko je okreval od izčrpanosti, se je v začetku l. 1944 pridružil NOB, do osvoboditve maja 1945. Po vojni je živel na Svibniku, kjer si je ustvaril družino. Kot mizar je bil najprej zaposlen v črnomaljski lesni industriji Zora, nato v mizarski delavnici na Belsadu, zadnjih deset let pa v mizarski delavnici Komunale Črnomelj. Veliko Črnomaljcev si ga je zapomnilo kot sodarja. S sodarstvom se je ukvarjal v prostem času. Pomočniški izpit za to obrtno dejavnost je opravil l. 1959, predsednik izpitne komisije pa je bil tudi takrat Jože Doltar.