Blaž Pečarič: Kaj naredi vinsko pokrajino uspešno?

V svetu je ogromno vinskih pokrajin, vsaka s svojimi specifikami, pa naj bo to podnebje, sorte vinskega grozdja, različne tradicije pridelave, tla, bližina velikih mest ali različno dolge tradicije pridelave. In vse to pa še marsikaj drugega dela vsako od njih nekaj posebnega. Nekatere med njimi pa so bolj znane od drugih, spet iz različnih razlogov. Kaj pa jih dela uspešne? Uspeh kot tak je zanimiv pojem, za katerega bi trdil, da ga lahko interpretiramo različno. SSKJ ima zanj 2 definiciji: 1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje in 2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja. Pri uspešnosti vinske regije pa sem mnenja, da je prav prepoznavnost tista, ki ta uspeh zagotavlja oz. ga pogojuje. Le to pa se da pridobiti na različne načine. Zato bom v nadaljevanju tega članka pisal o tem, kako so posamezne izbrane regije po svetu pridobile prepoznavnost in bi lahko za njih rekli, da so uspešne.

Najprej se bom dotaknil ne samo ene regije, pač pa cele države. Verjetno ste že sami ugotovili, da gre za Francijo, ki je zagotovo med najbolj prepoznavnimi proizvajalkami vina na svetu. Po skupni količini pridelanega vina jih prehiti zgolj Italija, h kateri se vrnemo pozneje. Brez dvoma pa lahko trdimo, da so francoska vina med najbolj prepoznavnimi na svetu, marsikdo pa bi trdil tudi (z upravičenim razlogom), da so tudi najboljša. Francijo delimo na 11 večjih vinskih dežel, med njimi so v svetu zagotovo najbolj poznane Bordeaux, Bourgogne, Champagne, dolina reke Loire in dolina reke Rhône. Vsaka od teh bi si zagotovo zaslužila svoj odstavek, pa vendar jih bom zajel skupaj. Tradicija pridelave grozdja in vina v Franciji sega že v rimsko dobo, glavni napredek pa se je dogajal v srednjeveškem času, ko so menihi skozi stoletja delali poskuse in počasi razvijali tehnologije, ki so v uporabi še danes. In ravno to znanje jim je omogočilo, da so pridelovali in še pridelujejo ena od najboljših vin na svetu, ki so njihovo ime ponesla v svet. Z njihovimi slavnimi vini pa se ni samo širila prepoznavnost Francije, pač pa tudi želja po pridelovanju francoskih sort v drugih deželah. Tako so danes cabernet sauvignon, merlot, sauvignon, modri pinot, chardonnay, cabernet franc in druge sorte vinskega grozdja presegle meje Francije in jih lahko zasledimo po celem svetu. Velik vpliv je imela tudi kategorizacija vinogradov, ki so jo Francozi uvedli. Obstoječe nasade so kategorizirali po kakovosti v več razredov, med katerimi Grand Cru predstavlja najvišji kakovostni razred, posledično pa tudi večje povpraševanje po vinih, pridelanih iz grozdja iz teh vinogradov. Dolgoletna tradicija in večstoletna akumulacija znanja sta tako pripeljala Francijo in njene pokrajine do prepoznavnosti, ki jo v svetu vina uvršča v sam vrh.

Za iskanje zgodb o uspehu pa nam ni treba iti daleč, saj jih imajo v sosednji Italiji kar nekaj. Kot sem že prej omenil, Italija predstavlja največjo pridelovalko vina na svetu, tradicija pridelave pa sega že v čas Etruščanov. Vinogradništvo je razširjeno po celotni državi, od Alp do pete škornja in po otokih, kot sta Sardinija in Sicilija, zanj pa je značilno bogastvo domačih avtohtonih sort, ki naj bi jih bilo okoli 500. Najbolj pridelovane so sangiovese, montepulciano, glera, barbera, nero d'avola in druge, najdemo pa tudi mednarodne sorte, kot so merlot, chardonnay in sivi pinot. Vsi ti geografski in biološki dejavniki ustvarjajo raznolike pogoje za rast vinske trte, zato Italijo delimo na več večjih in manjših vinskih dežel. V nadaljevanju bom izpostavil dve, vsako s svojo zgodbo.

Začel bi s trenutno najbolje prodajanim penečim vinom na svetu. To je seveda Prosecco. Le tega je več različnih vrst: mirni Prosecco, ki predstavlja najmanjši delež proizvodnje, Prosseco Frizzante, ki je karbonizirano vino oz. biser vino, Prosecco Spumnate, ki je peneče vino, pridelano po tankovski metodi in še Prosecco Rosso oz. rosé, ki predstavlja zadnjo pridružitev družini. Za večino teh vin je osnova grozdje sorte glera, dovoljeno pa ga je proizvajati v pokrajinah Furlanija – Julijska krajina in Benečija. Vzpon Prosecca se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja, pravi razcvet pa je vino doživelo po letu 2008, ko se je uveljavil kot izjemno lahko in pitno vino. Leta 2022 je bilo skupno število prodanih steklenic Prosecca kar 627,5 milijonov! Njegova priljubljenost izvira iz več dejavnikov: sorta glera je nagnjena k obilni rodnosti, kar v kombinaciji z ravnicami vzhodne Italije omogoča strojno obdelavo na velikih posestvih z obilnim pridelkom. Samo vino je oblikovano po okusu potrošnika: je rahlo peneče, belo ali rose, polsuho, z okusi zelene jabolke, medene melone, hruške, s kvasnimi notami, ki skupaj delujejo izjemno kremasto. Najpomembnejše med vsemi temi dejavniki pa je dostopnost vina in njegova cena. Ta je namreč zaradi vseh prej naštetih dejavnikov zelo ugodna, kar je omogočilo vzpon tega penečega vina. Še en pomemben dejavnik pa je tankovska metoda, imenovana tudi Charmnat metoda ali Martinotti metoda, po njenem izumitelju Federicu Martinottiju, ki jo je razvil leta 1985. Gre za metodo pridelave penečih vin, pri katerih sekundarna fermentacija poteka v posebnih ojačanih cisternah, imenovanih avtoklavi, kjer vino ob dodatku sladkorja in kvasovk ponovno zavre, pri tem pa se sprošča ogljikov dioksid, ki se nato iz vina sprošča v obliki mehurčkov. V primerjavi s klasično šampanjsko metodo, kjer sekundarna fermentacija poteka v steklenicah, je le ta hitrejša in cenejša. Uspeh Prosecca gre tako pripisati njegovim všečnim karakteristikah v kombinaciji z dostopnostjo in ceno.

Na zahodu države pa naletimo na nekoliko drugačno zgodbo o uspehu. V pokrajini Piemonte poseben sloves nosijo vina iz Barola in Barbaresca, pridelana iz sorte grozdja nebbiolo, ki ga v slovenščino lahko prevedemo kot »meglica« oz. »megla«. Posebno Barolo nosi poseben ugled, saj ga pogosto imenujemo »Kralj vina« zaradi njegove prefinjenosti iz zgodovinske povezanosti z aristokracijo. Pridelava Barola namreč sega v leto 1830, ko je z novimi pristopi k negi vina iz sorte nebbiolo začel Marquis Falletti s pomočjo vinarja Louis Oudart in grofa Camilla Benza. Posebnost vina je poznejša trgatev grozdja, ki se odvija sredi oktobra, mošt pa se nato fermentira in macerira vsaj 2 meseca v lesenih sodih, da se zmehčajo tanini iz grozdja. Vino nato zori še v lesenih sodih. Kombinacija taninov, visokih kislin in visoka vsebnost alkohola prispevajo k izjemni dolgoživosti vina, zato lahko taka vina zorijo tudi več desetletij. Pri tem se razvijejo arome češnje, vrtnice, usnja, tanini v vinu pa se s staranjem omehčajo in dajejo Barolu žametasto teksturo. Pridelava teh vin je omejena na okolico kraja Barolo, po katerem vino tudi nosi ime. Celoten proces pridelave je reguliran s pravili združenja pridelovalcev, ki zagotavljajo stalno kakovost in izpolnjujejo pričakovanja vinoljubov. Uspeh Barola lahko pripišemo enotnemu dogovoru o pridelavi, tradiciji in izkoriščenem potencialu sorte, kot je nebbiolo.

Za naslednjo zgodbo o uspehu pa bomo poleteli čez lužo, v Združene države Amerike, in sicer v sončno Kalifornijo. Ta zvezna država ob Tihem oceanu predstavlja kar 80% celotne pridelave vina v ZDA, sledita pa ji severni sosedi Oregon in Washington, ki v zadnjih letih pridobivata na veljavi. Kalifornija ima za vinogradništvo zelo ugodno mediteransko podnebje, ki pa variira z nadmorsko višino in razgibanostjo reliefa. Najbolj znana vina zagotovo prihajajo iz Sonome in Napa Valley, kar pa ne pomeni, da predstavljata vse, kar nam lahko kalifornijska vina ponudijo. Zgodba Napa Valley se začne leta 1849, ko je zlata mrzlica povzročila prihod mnogih rudarjev in njihovih družin, zaradi ugodnega podnebja pa je vse večjo vlogo igralo tudi kmetijstvo, predvsem začetki vinogradništva in vinarstva. Uveljavile so se mednarodne sorte grozdja, kot so cabernet sauvignon, chardonnay, merlot, modri in sivi pinot, sauvignon in zinfandel, ki izvira iz jadranskega morja in ga na Hrvaškem poznajo kot tribidrag, v Italiji pa kot primitivo. Za regijo je značilna tudi uporaba barrique sodov iz ameriškega in francoskega hrasta. Vina, ki jih v Kaliforniji pridelujejo, so polnega okusa, pogosto z višjo vsebnostjo alkohola in bogata s tanini. Na prepoznavnost teh vin pa je odločilno vplivala pariška sodba, kot pogosto imenujemo degustacijo vin v Parizu leta 1976. Organiziral jo je britanski trgovec z vini Steven Spurrier, ki je verjel, da se lahko kalifornijska vina kosajo z najboljšimi francoskimi vini. Na degustaciji so bili prisotni vzorci tako iz Kaliforije kot tudi iz Francije, na koncu pa je zmagalo vino iz Kalifornije, kar je bil za Francoze velik šok, vina iz Kalifornije pa so izjemno pridobila na mednarodni veljavi.

Nadaljeval bi še z eno pridelovalko iz novega sveta, kot pravimo vsem pridelovalkam grozdja in vina izven Evrope s Sredozemljem. Govorili bomo o Novi Zelandiji, pri kateri se bomo osredotočili na zgodbo sauvignona. Njegova popularnost je začela naraščati v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ko so novozelandski sauvignoni postali prepoznavni na vinskih ocenjevanjih, predvsem v Londonu. Takrat so postali prepoznavni zaradi značilnega stila: višje vsebnosti kisline z aromami po zelenem, kot je na primer zelena paprika ter z aromami zrelega sadja, kot sta pasijonka in rožnata grenivka. Sauvignon v Novi Zelandiji predstavlja več kot 50 % vsega zasajenega grozdja, kar ni presenetljivo, če vemo, da dobro uspeva v hladnejših regijah. K prepoznavnosti sta pripomogla tudi močan izvoz in dostopnost kvalitetnih vin te sorte v vseh cenovnih razredih.

Za konec pa bi se rad dotaknil še najbolj prepoznavnega vinskega okoliša v Sloveniji: Goriških brd. Ta spadajo v vinorodno deželo Primorsko, vendar v celoti ne ležijo v Sloveniji, saj so bila po II. svetovni vojni nesmiselno prerezana na pol, zato danes poznamo Brda na slovenski strani ter Collio na italijanski strani. Zaradi zgodovinske enotnosti pa je dovoljeno, da slovenski in italijanski proizvajalci svoje grozdje pridelujejo na obeh straneh ne glede na državno mejo. Na razvoj vinogradništva sta pomembno vplivala ugoden teren in podnebje z milimi zimami in obilo sonca. Vinograde tako najdemo tako na južnih pobočjih gričev, kot tudi na navadno slabših legah, ki so nagnjene bolj proti severu. Njihov vzpon se je po letu 1957, ko je bila ustanovljena Klet Brda, samo še pospešil. Bližina Italije je dala dodatno spodbudo za pridelavo vin višje kakovosti, saj so za njih v sosednji državi lahko dobili več, kot pa bi lahko na naših tleh. Danes pa se okoliš lahko pohvali z mnogimi vinarji, ki so v Sloveniji med najbolj prepoznavnimi, hkrati pa uživajo prepoznavnost tudi onkraj naših meja.

Poti do uspeha v setu vinu je torej več. Prav tako je v svetu še mnogo podobnih zgodb, ki bi jih lahko opisal, a o njim mogoče kdaj drugič. Sloves regije tako lahko temeljijo na tradiciji in delu generacij, ki jih že zdavnaj ni več, lahko pa je prepoznavnost produkt premišljene strategije in razvijanja enega stila vina, ki ima v dani regiji potencial za rast. V vsakem primeru pa so vina tista, ki govorijo svojo zgodbo, saj kot radi pravimo: »dobra roba se prodaja sama«.