Mitja Ilenič o povratku v Evropo: Marsikaj se že dogaja

Belokranjski nogomet tudi po odhodu Jasmina Kurtića in Jureta Balkovca verjetno ne bo ostal brez predstavnika v slovenski članski reprezentanci. Na njenem pragu je namreč tudi mladi slovenski reprezentant Mitja Ilenič, ki je pred kratkim zaključil svojo drugo sezono v severnoameriški ligi MLS. Ta bi bila lahko tudi njegova zadnja, saj bočni branilec New York Cityja dobiva ponudbe iz močnejših evropskih lig in kaj lahko se zgodi, da 20-letnik iz Tribuč, ki bo z mlado slovensko reprezentanco prihodnje leto igral na evropskem prvenstvu do 21 let, dresa New Yorka ne bo več oblekel. O tem in še čem je spregovoril tudi v intervjuju za Nogomanio, ki ga objavljamo v celoti.

Mitja, za vami je druga sezona v ligi MLS, kako ocenjujete svojo ameriško izkušnjo doslej?

Iskreno, nisem vedel, kaj pričakovati, ko sem prvič odšel tja. Prvo leto je bilo zame pravzaprav leto uvajanja. Spominjam se, ko sem prišel, so me za nekaj dni zaprli v fitnes, šele nato sem dobil priložnost za igro. Igral pa sem na koncu več kot sem pričakoval. V drugi sezoni je bilo pa že noro. Užival sem, veliko boljši sem bil, prišli smo v playoff. Dosegel sem prvi gol, zadel enajstmetrovko za napredovanje v playoffu. Super.

Enajstmetrovko, o kateri govorite, ste izvajali kot 18. izvajalec na tisti tekmi za preboj v naslednji krog playoffa in bili ste uspešni. Brez treme?

Smejal sem se, prvič sem doživel kaj takšnega. Trema? Ne! Meni so takšne stvari zanimive, komaj sem čakal, polne tribune, ljudje so noreli. Hoja do bele točke je nekaj najboljšega, ko ti tribune žvižgajo, vratar pa nekaj govori. Postaviš žogo in jo pač pospraviš v gol. Vem, da mi vedno ne bo uspelo, ampak strahu ne poznam, takšen sem.

Odločitev za odhod v ZDA je bila za osemnajstletnika precej nenavadna. Bi se še enkrat odločili enako?

Bi, ničesar ne obžalujem! Liga MLS je super. Vsi pogoji so vrhunski, od trening centrov, potovanj, hotelov. Tudi raven dela, treningov, to je vse na visoki ravni. Največji poudarek je na telesni pripravljenosti, veliko je statistike, analitike. Veliko vlagajo, kupujejo mlade talente, južnoameriške, pa tudi evropske. Potem najboljše prodajajo v Evropo. Pri nas imajo ljudje verjetno malce napačno predstavo o tej ligi. V resnici postaja vse boljša. To je liga, v kateri bi lahko igral vso kariero.

Vedno ponosno govoriti o svojem domačem kraju, ki je diametralno nasprotje od New Yorka. Kako ste se kot fant s podeželja znašli v velemestu?

Daleč je, to drži, ampak sem se hitro navadil, čeprav je res, da prihajam iz majhne vasi v Beli krajini. Verjemite mi, neprecenljivo je, da greš lahko doma v gozd, v miru, sprehodiš psa in te nihče ne vidi. Takšen sem, da vse jemljem kot dobro in tudi ta selitev je bila zame dobra. Življenje v New Yorku je super. Ko sem prišel tja, sem osupel, koliko ljudi! Stopiš iz stolpnice, pa mrgoli ljudi. New York ima, to zdaj že dobro vem, ogromno skritih točk, turističnih točk pa se izogibam. Zdaj imam balkansko družbo v klubu (Jovan Mijatović, Strahinja Tanasijević, op.p.) in mi je lažje.

Kakšne so možnosti za vaš povratek v evropski nogomet?

Bomo videli. Če ostanem v New Yorku, ni problema, imam veljavno pogodbo, imam pa tudi dober status. Na silo zagotovo ne bom šel nikamor. Bi pa seveda enkrat rad zaigral v močnejši ligi, v evropskih pokalih. Prestopni rok se bliža. Zdaj sem doma in uživam, tako bo še nekaj časa. Priznam pa, da se že marsikaj dogaja.

V MLS ste odšli iz Domžal, ki se zdaj mučijo za preživetje v prvi ligi, v preteklosti pa so, podobno kot vas, izstrelile mnoge pozneje uspešne nogometaše.

Ko sem se preselil pri štirinajstih, iz moje Bele krajine v Domžale, se mi je to zdel neverjeten preskok. Ampak zdaj šele vidim, da je res preskok med slovensko ligo in ligo MLS, pa med Slovenijo in ZDA. Domžale so bile ena najboljših nogometnih šol v državi, morda celo najboljša, pa še vedno so dobre. Ogromno odličnih igralcev so naredili, poznejših reprezentantov. Ko sem prišel v Domžale, sem bil na začetku celo cimer z Benjaminom Šeškom.

Čeprav ste v tujino odšli zelo mladi, ste že imeli v nogah 32 tekem v prvi ligi, kako pomembno je bilo to za vas?

Vsi verjetno vemo, da slovenska liga ni super kvalitetna, je pa vseeno dobra za mladega igralca. Iz nje so zrasli reprezentanti. Je lahko dobra priložnost, da vidiš, kaj je članski nogomet. Da se naučiš igrati s starejšimi, da vidiš, kako se tekmuje. Prej začneš, bolje je. Meni je to zelo pomagalo.

V ekipah, v katerih igrate, ste običajno najmlajši, je to dobro ali slabo?

Dobro, zagotovo, saj se učim in napredujem! Je pa res, da kot najmlajši ves čas polnim bidone. V mladi reprezentanci priletim iz ZDA, pa točim vodo (smeh). Ni problema, včasih soigralcem natočim toplo, pa je spet smešno. Vedno sem za hec, verjamem, da je to pozitivno za ekipo. Tako je izven igrišča, na igrišču pa takoj v boj, tam pa ni milosti in verjamem, da nihče ne igra rad proti meni.

Z mlado reprezentanco ste letos dosegli zgodovinski uspeh - uvrstili ste se na Euro U21. Posebej impresivno je bilo, kako ste odigrali odločilno tekmo proti Avstriji, ko je šlo za vse ali nič.

Čudežno! Zaradi takšnih tekem treniramo in igramo! Pravi igralec je pravi, ko je pritisk in mi smo pravi. Tukaj, na tej tekmi, je bil pritisk in mi smo ta test opravili. Nismo želeli zavreči odličnih kvalifikacij, ampak smo sprejeli izziv in prišli na Euro. Dobili smo močno skupino. Gremo tja, poizkusimo presenetiti, zakaj pa ne? Proti nam ne bo nikomur lahko. Nismo pa favoriti, to je jasno, moramo biti realni. Naša prednost je, da se dobro razumemo, da smo enotni in imamo odličnega selektorja.

Kdaj vas lahko pričakujemo v članski reprezentanci Slovenije?

To je moj veliki cilj, moja velika želja. Zato treniram in igram, vsak dan. Bil sem že zraven na tisti ameriški tekmi v začetku leta. Upam seveda, da v bodoče dobim priložnost tudi na najtežjih tekmah.

Bela krajina je v mnogih pogledih nogometno podhranjena regija, toda daje izvrstne nogometaše. Čemu to pripisujete?

Res je, kar pojavljamo se nogometaši, sploh ne vem, zakaj in kako. Mislim, da smo Belokranjci skromni, tihi in delavni. Mogoče je kaj na tem. Treba je biti z nogami na tleh in mi zagotovo smo.