ZGODBE ISPOD VESELICE (3): David Trdič

ZAČETEK MOJEGA KONCA, tretji del

Bilo je na ponedeljek 16. oktobra, ko so mojega fotra aretirali zaradi suma umora.

Zaradi tistega ničvrednega begunca, ki so ga našli pri Otoku.

Spomnim se, kako sem en teden pred sojenjem gledal posnetek, ki mi je za vedno spremenil življenje, in kadil cigaret.

Moj fotr bo obsojen. Misel je kot vroč dim mašila srce in se igrala z mojo usodo. Storiti nisem mogel nič, imeli so dokaz; nož, ki so ga našli nedaleč od kraja umora. Bil je preveč specifičen, da se jim ne bi celotna slika zložila v popoln krog. In moj fotr je bil v vojski, ubijal je ljudi. Dejstva so kot brezskrbno listje padala na njegova vse bolj povešena ramena, ki tega niso znala razložiti.

Moj fotr bo obsojen.

Strah, ki se je mešal z občutkom svobode me je puščal ravnodušnega. Upanje, da se bi lahko spremenil v zaporu je začelo rasti v meni, in glas, ki mi je govoril, da je to nekako vse moja krivda je kričal na moja ušesa.

Ponoči nisem več mogel spati. Hrup, ki ga je prinesla temna tišina je vse obrnil na glavo. Moji dnevi so postajali daljši, sanjal sem o drugačnem življenju in oči držal na široko odprte.

Moj fotr bo obsojen. Stavek je postajal mantra, katera me je čez nekaj časa spodbudila, da sem dobil obljubljeno katarzo. Nikoli nisem verjel v boga. Verjel sem v to, da če fotr ne bi pil alkohola nikoli ne bi bil nasilen in potem bi lahko imel vsaj možnost za normalno družino.

Mislim, da je mojo mamo preveč prizadelo in oče ni nikoli razumel zakaj sem to storil. Rešil sem ga. Navkljub vsemu sem ga rešil.

Ne morem še povedati svoje zgodbe, vsaj ne še nekaj časa. Preveč je stvari, ki so ostale v mojem srcu in hočejo ven.

Ne, to ni konec moje zgodbe, to je začetek mojega konca.

Konec tretjega dela.