Vincenc Jereb - zadnji metliški podobar

Na današnji dan leta 1960 je v Metliki umrl podobar Vicenc Jereb – Vencelj. Rodil se je leta 1886 v Metliki.

Manj znani naslednik pomembnega slovenskega podobarja Jerneja Jereba (1838 - 1929) je leta 1926 nasledil očetovo podobarsko delavnico v Metliki. Mojster Jereb je bil znan podobar v drugi polovici 19. stoletja in je delal po celotni Sloveniji, največ naročil pa je dobival iz Bele krajine, zaradi česar se je tudi preselil v Metliko. V njegovi delavnici se je izučilo več vajencev, prve izkušnje v kiparstvu pa je pri mojstru Jerneju dobil tudi znani kipar Alojz Gangl. Obrti so se izučili vsi trije Jerebovi sinovi, Vincenc, ki je edini nadaljeval družinsko obrt pa je delavnico nasledil po očetu, ko se je ta preselil k hčerki na Hrvaško.

Vincenc ni več dobival velikih naročil kot njegov oče (težko je reči ali ni bil dovolj podjeten, ali pa čas preprosto ni bil naklonjen večjim investicijam), zato pa je izdeloval manjše podobice, razpela, jaslice in podobno. Otrokom je izdeloval tudi leseno orožje (bombe, pištole…), ki je bilo videti kot pravo. Veljal je za samotarja in čudaka, ki je živel precej boemsko življenje. Menda tudi nikoli ni obiskal zdravnika.

Zgodovinar Zvonko Rus je o Venclju zabeležil tudi to zanimivost: »Šla sta proti Drašičem Stariha Tone, ki je bil čevljar in Vencelj. Stariha je šel v goro pogledat, kako kaže vinograd, Vencelj pa za zaslužkom. Prideta do križa pri Svržakih, Stariha se pobožno odkrije, Vencelj pa ne. Prideta do slamovskega križa, Stariha se spet odkrije, Vencelj pa ne. Prideta do vinomerskega križa, spet isto. Pa povpraša Stariha Venclja: "Vencelj, zakaj se ne odkriješ, ko greva mimo Križanega?" Mu je rekel Vencelj: “Kaj se bom jaz odkrival, pred križem, ko sem ga pa jaz naredil. Saj se tudi ti ne odkriješ pred čevljem,ki si ga ti naredil."«
Ja, tak je bil Vencelj Jerebov…

Podobarsko delavnico in orodje je dedinja razprodala, o delu zadnjega metliškega podobarja pa pričajo jaslice, ki jih še imajo nekatere metliške družine ter nekatera razpela na križiščih, ki so se ohranila. Tak je tudi korpus Kristusa v Purgi pri Adlešičih, ki stoji pred hišo Marka Rožmana. Križ je postavil njegov oče Jurij leta 1920 v zahvalo srečne vrnitve iz Amerike kamor je odšel pred prvo svetovno vojno in se leta 1919 nenačrtovano vrnil, da bi prevzel kmetijo - po v Galiciji padlem bratu Mihaelu (prevzel tudi vdovo s tremi otroki). Tudi ta dogodek spremlja komična prigoda. Juretu je korpus pomagal nositi sosed Mihael Husič – Komančev Miha, sicer poznan po številnih anekdotah in izjavah. Ko po dolgi poti iz Metlike v Purgo pripešačita s tovorom domov, je Komanec pokazal na precej velik in lepo izrezljan božji kipec in rekel: »Nism si mislil, da je ta vrag tako težak…«