Stara Metlika (210)

Alenka Mežnaršič: Metliška pravljica

Nekoč v davnih časih so bile v naši Metliki velike in zelo dobre tovarne v njih so delali ljudje iz naše občine pa tudi iz drugih sosednjih občin. Čez Kolpo so prihajali sosedi, saj takrat še ni bilo meja, ne zelenih in ne po reki. Ljudje s hrvaške strani so vedno gravitirali na slovensko stran, tu so imeli tudi veliko travnikov, kamor so v jesenskem času prihajali in kosili seno, pravzaprav otavo in vozili domov na vozovih. Sejmi, ki so bili znani v Metliki so pripeljali vanjo veliko ljudi, ki so trgovali ali kupovali, kar se je pač znašlo na sejmih. Prinesli so perutnino, ki so jo tukaj prodajali na metliškem placu. Živino so prignali in jo prodajali na sejmišču pri Bračikovi vagi ali prašiče, ki so jih tehtali na Fuksovi vagi, ki je, kakor Bračikova izginila, imamo jo le v spominu.

Iz vasi pripetih na Gorjance, so prihajali s svojo živino Žumberčani. Imeli so velike in težke vole, saj so pašniki dali dobre krme. Po senožetih so kosili, grabili in pospravljali seno, ki je bilo polno različnih cvetk in zdravilnih rožic, lahko bi rekli da je bila tista krma polna zdravja. Toda tudi tam je pričelo primanjkovati dobrega in manj dobrega življenja in ljudje so se preselili v nižje ležeče vasi in mesta. Odšli so v mesta, bolj pogumni, pa so se izselili v Nemčijo in tam nadaljevali svoj nov življenjski slog, ki jim je nudil preživetje. Postali so gast arbeiterji, pa ne samo iz hribov tudi veliko Belokranjcev je zapustilo domove in odšlo za boljšim kruhom. Pripovedi so različne, mnogo zakonov se je razdrlo v tistem času. Nekaj časa po vojni so mladi bežali čez mejo v Avstrijo, od tam, pa naprej. Potem se je obrnilo in je bil odprt prehod za delo v drugih državah. Politika je vedno tista, ki vse usmerja po svojih načelih.

No v pravljičnih časih so bile velika rešitev tovarne, ki so nastale v starem mestu. Novoteks, Beti, Invalidski zavod, ki se je kasneje preimenoval v Komet. Pritisk države je bil, da se tovarni Beti in Komet združita, toda ostalo je le črka na papirju. Niti enim niti drugim, to ni preveč dišalo in nekdo je šel po hitrem postopku v zasluženi pokoj. Novoteksovo tovarno so gradili delavci, ki so potem tam dobili tudi zaposlitev. Vse to je ovekovečeno na slikah. Spominjam se, da so ženske, ki so tam delale za stroji imele oz. so delavci prejeli ostanke blaga, ki ni bil za prodajo. Metliški krojači so šivali moške obleke in ženske kostime, krila. Torej se je ljudstvo oblačilo lahko po modi, ki so je krojilo njihovo podjetje.

Mali kmetje so postali proletariat , velikim ni imel kdo delati in so nabavili stare rabljene traktorje, ki so prihajali in so jih "lifrali" sposobni gast arbeiterji. Kmetijska zadruga je s svojimi kombajni žela večje njive pšenice. Združevali so njive v večje komplekse , kjer je bila strojna obdelava lažja. Motike so utihnile in pričelo se je škropiti, da ne raste trava po njivi.

V vseh podjetjih, ki sem jih naštela so delali ljudje, ki so si s prihranki, ugodnimi krediti in s pomočjo domačih, naredili hiše okrog svojega podjetja. Mnogo njih je zapustilo svoj kraj na hrvaškem in v Gorjancih ter si naredilo svoj dom tukaj v starem mestu. Nastali so prvi bloki, kjer so mladi so dobili stanovanja in si ustvarili svoj kotiček. Tovarne so zaposlovale tudi prihajajoče strokovnjake iz drugih republik, eni so ostali in se vlili med domačine, nekateri so odšli. Deloval je otroški vrtec , najprej v gradu, potem so zgradili novega v blokovskem naselju. Metlika se je širila. Stare trgovine so morale odpreti vrata novim večjim in bolj založenim, pa če jim je bilo prav ali ne.

Nekaj časa je ta pravljica delovala, potem pa so prihajali črni dnevi, najprej so zaprli Novoteks, ga razprodali ljudem, ki imajo svoje delavnice v njem. Hvala bogu vsaj to. Potem so zaprli Betine poslovalnice in obrate, čeprav so imeli visoko modo v rokah. Komet je zaprl obrat v Starem trgu. zmanjšal oziroma odpustil ljudi. Ni bilo prodaje, ker je prišel Kitajec tudi v Metliko, ki je imel cenejšo robo. Nikakor ni bilo mogoče rešiti 50 let delujoče podjetje, ki je imelo močno blagovno znamko? Žal je prešlo v privatne roke vse, kar je bilo skupaj v teh letih ustvarjenega. Ne moremo imeti večjih plač, ker moramo graditi, da bodo lahko v tovarni delali vaši otroci, je bil stavek vladajoče elite.

Če se samo spomnim besed prvega upravnika Maneka Fuxa, ki je imel veliko vizijo, o prostrani menzi, o otroškem vrtcu, kamor bi mamice pripeljale svoje otroke, ko bi prišle v službo. Obenem , bi nesle možu hrano domov iz tovarniške menze. To so bile lepe sanje, ki pa jih je politika spreobrnila po svoje. Pripeljal je mojstrico, ki je učila mlade in starejše šivilje, šivanja na hitre stroje, ki so prišli iz nemškega odpada, ženske pa so na njih ustvarjale, po normi, nemogoče. In mehaniki so naredili na njih, bi se reklo muhi nogo, da je shodila.

Ob času ko so bili ljudje, ki jim je bilo omogočeno, v pravem času na pravem mestu, kakor vedno, je prišlo so popolnih preobratov, ki so zradirali metliške tovarne, kruh in delov njih. Ljudje so poiskali delo drugje, ne doma, ubijajo se po cesti, ki ne bo nikoli narejena. Doma samo še prespijo, kjer imajo hiško, otroke, ki se šolajo drugod in tam tudi večinoma ostanejo. Žal je tako.

v tem času, ko tako iščemo zdravniški kader, ki ga ni, uvažamo ga iz sosednih in republik bivše juge, ali kdo kje pregleda koliko domačinov je dokončalo študij zdravstva, kam in zakaj so poniknili. Mogoče bi pa le dobili kader, ki je iz Bele krajine in ga ni treba učiti domače govorice?

Hiše delane po vojni se prodajajo, da ljudje s tem denarjem preživijo svoj kotiček v domu za ostarele, saj pokojnine ne dosegajo zneska varovanja. Te hiše nimajo cene, plačevati davek od njih pa je treba.

Zelo mi je žal, da se to dogaja v mojem mestu, ki ga imam nad vse rada, tukaj sem preživela otroštvo, mladost, tudi pokojnino sem si prislužila. Marsikaj me boli, da pišem, verjetno tudi vas dragi moji someščani, napišite tudi vi o tem.