Semič v starih cajtih (409)

Stari oče Janez Zajimec

Naju z bratom je zgodaj učil pogovornega nemška jezika in mi vcepil ljubezen do njega, ki traja vse do današnjih dni.

Četudi smo živeli zelo skromno, se je denar za knjige vedno našel. Domači so mi kupovali knjige, ki jih še vedno skrbno hranim. Jaz pa sem v kakšnem mirnem kotu samo bral in bral…«

Naš Joško ni za nobeno rabo in delo, rad pa bere!« sem v rani mladosti večkrat slišal.

Mrzli zimski dnevi so bili za naju z bratom najlepši. Bodisi, da je zunaj divjal snežni metež, bodisi, da je bilo zimsko nebo kristalno jasno in je drevje pokalo od mraza.

Z Ivanom sva se valjala na topli peči, poslušala pripovedi starega očeta in jedla jabolka.

Stari oče Janez je sedel v zapečku, kadil pipo ali žvečil tobak in zaneseno pripovedoval zgodbe iz prve svetovne vojne.

Bil je cesarsko-kraljevi vojak 17. ljubljanskega peš polka. Vpoklican je bil leta 1915. Z eno izmed enot (Marschkompanie) je bil poslan v Galicijo in Karpate. V bojnem metežu je preživel skoraj eno leto. V času ofenzive Brusilov je bil na ozemlju današnje Ukrajine težko ranjen v glavo in stegno, ter za Božič 1916 kot trajno nesposoben odpuščen iz vojaške službe.

Žal se vseh zgodb ne spominjam. V spominu mi je vseeno ostalo, da mu je življenje rešila čelada (»helma«) in da so marsikaterega salonskega oficirja, ki jih je gonil v zanesljivo smrt, sami »pospravili«.

Večkrat je povedal, da je bil v Avstro-Ogrski državi red in da je denar imel veljavo. V njegovem pripovedovanju sem začutil nezadovoljstvo z novejšim časom v katerem smo živeli in nostalgijo po časih večnacionalne Avstro-Ogrske monarhije.

Po prvi vojni je delal na očetovi kmetiji v Dolenji vasi pri Mirni peči, na železnici in kot gozdni delavec pri Kočevarjih, ki so bili lastniki obsežnih gozdov na območju med Kočevjem in Belo Krajino. Delal je trdo, zaslužek je bil dober, naučil se je kočevarskega dialekta.

Med drugo svetovno je sodeloval v odporu proti okupatorju in domačim izdajalcem. 19. septembra 1942 je bil aretiran in zaprt v italijanska taborišča Rab, Gonars, Renicci. Po kapitulaciji fašistične Italije je bil odpeljan še na prisilno delo v okolico Dachau-a. Nekaj dni po njegovi aretaciji, dne 23. septembra 1943, se je rodila njegova najmlajša hči Anica, poročena Šringer iz Petrove vasi. Objel in stisnil k sebi jo je lahko šele sredi leta 1945. O tem ni rad govoril.

Omenjal je le, da ga je v Nemčiji reševalo to, da je znal nemško.

K svoji družini na Orkljevec pri Mirni Peči se je vrnil ob koncu svetovne morije in imel kar nekaj težav z revolucionarno oblastjo, ki ga je kot železničarskega delavca, s skromno pokojnino, kmalu upokojila.

Komentar k fotografiji:

Ni znano kdo in kje je posnel fotografijo mojega starega očeta Janeza Zaimca. Fotografija je bila narejena v drugi polovici 20. let prejšnjega stoletja, ko je bil star kakšnih 35 let. Ni gotovo ali je suknjič prenarejen iz vojaških ali železničarskih oblačil. Taisto velja tudi za srajco. Slika je retuširana tako, da je zakrita znatna sled strela v glavo.

Jože Romšek