O Miranu in Janku, dveh Jarcih, ki nista bila brata

Na današnji dan pred 80. leti, 24. avgusta 1942, je pod italijanskimi streli v roški ofenzivi umrl v Črnomlju rojeni pesnik Miran Jarc. Okoliščine njegove smrti je po vojni z zagrizeno strastjo raziskoval prav tako v Črnomlju rojeni zgodovinar Janko Jarc. Nič nista bila v sorodu. Še najmanj brata, kar kot čisto izmišljijo širi samozvani biograf obkolpskih ljudi.

Drži, oba Jarca sta imela veliko skupnega: rodila sta se v Črnomlju, le tri leta narazen, oba sta velik del življenja preživela v Novem mestu in v novomeški kulturni zgodovini pustila neizbrisen pečat, oba sta bila v partizanih.

Miran Jarc se je rodil 5. julija 1900, očetu Jakobu in materi Mariji, r. Uršič, na naslovu Črnomelj 93, v ulici, ki so ji takrat rekli »farovška gasa«. Njegova rojstna hiša je bila dolga desetletja črnomaljska mestna hiša, po drugi svetovni vojni so tam gostovali različni uradi, mdr. zavod za zaposlovanje, kasneje je bila tam glasbena šola, zdaj pa Mestna muzejska zbirka. Pesnikov oče je bil Medvodčan, mati Ljubljančanka. Jarčeve je v Belo krajino pripeljala očetova služba: bil je c. kr. okrajni sodnik in je imel med službovanjem na voljo mestno stanovanje.

Janko Jarc se je rodil 25. decembra 1903, nedaleč stran, v mestnem predelu Krština, na naslovu Črnomelj 140 (današnja Vojinska c. 2). Hišo je desetletje prej od dedičev ženinega očeta, od Schweigerjevih (lenkinih oz. lenkeževih) odkupil Josip Doltar, črnomaljski podjetnik, mlinar in žagar, kasneje tudi župan. Janko Jarc je bil sin edinec Doltarjeve najstarejše hčerke Marije Micke in očeta Janeza Jarca iz Ljubljane, takratnega stražmojstra v Črmošnjicah. Janez je svojega sina lahko »legitimiziral« šele štiri leta pozneje; Micka in Janez sta namreč s poroko morala počakati do Doltarjeve vrnitve iz Amerike, kamor je šel – kot toliko Belokranjcev – po dolarje »za boljšo srečo«. Jarčevi so potem živeli v Gradcu in Kostanjevici, naposled pa so se ustalili v Novem mestu, nedaleč od gradu Grm.

Janko je s črnomaljsko žlahto ohranjal stike vse do svoje smrti l. 1995. Do Doltarjeve smrti l. 1930 je redno prihajal k staremu očetu, v hišo nad malenco, ob Doltarovem slapu. Jankova »popoli teta« Fančka, Doltarjeva najstarejša hči iz drugega zakona (moja stara mama), je pripovedovala, da so morali med Jankovimi obiski otroci hoditi po prstih, ker je potreboval mir za študij. Ker je študiral, so do njega čutili strašansko strahospoštovanje.

Janku Jarcu, kasneje izjemno pomembnemu zgodovinarju, muzealcu in arhivarju (z doprsnim kipom v parku ob Dolenjskem muzeju v Novem mestu) gre zasluga za odstiranje neznank v zvezi s smrtjo Mirana Jarca. Na peto obletnico njegove smrti, 24. avgusta 1947 je v Slovenskem poročevalcu objavil rekonstrukcijo dogodkov, ki so si sledili po tem, ko so partizani bežali iz italijanskega obroča in je Miran omagal. Na podlagi teh ugotovitev so potem tudi določili datum pesnikove smrti, o katerem so pred tem ugibali, da bi lahko bil v razponu desetih dni.

V Jarčevem članku je povzeto italijansko poročilo o dogodku pri Pogledu v Rogu (danes je bolj uveljavljeno ime Pugled), kjer so enega bandita ubili, drugega pa ujeli živega. Na zaslišanju so Italijani od ujetnika izvedeli, da so ustrelili človeka z imenom Miran Jarc. Partizan, ki je to povedal, preživel italijansko ujetništvo in kasneje tudi nemško taborišče, je bil Pavle Kamenšek, prvi in nato dolgoletni direktor Tekstilne tovarne Ajdovščina.

Kar nekaj literature je o tem, kako se je Miran Jarc poleti 1942 znašel na transportu v italijansko internacijo, kako je bil rešen in kako se je znašel v partizanih ter tudi o njegovih roških srečanjih z Matejem Borom, Edvardom Kocbekom, Josipom Vidmarjem in drugimi. Marsičesa tudi ne vemo in najbrž ne bomo nikoli izvedeli.

Za jesen v Mestni muzejski zbirki Črnomelj napovedujejo več dogodkov, posvečenih Miranu Jarcu. Tega se zelo zelo veselim. Za vse, ki imajo voljo in čas, da bi si kaj več prebrali o pesnikovi medvojni usodi, priporočam branje prej omenjenega Jarčevega članka v Slovenskem poročevalcu in strokovnega članka Emila Cesarja Partizanstvo Mirana Jarca v reviji Rast, 1/1999 (oba sta dostopna na Dlibu) ter knjige Janka Jarca Partizanski rog (Belokranjci si jo lahko sposodite tudi v črnomaljski ali metliški knjižnici). Seveda pa bi si Miran Jarc, po katerem je poimenovanih toliko ulic, šol in društev (tudi v Beli krajini) zaslužil, da si kakšno njegovo delo tudi preberemo, npr. v Zbranih delih, ki jih je uredil in z opombami opremil Drago Bajt.

Rojstni in družinski podatki o obeh Jarcih so iz matičnih knjig, ki jih hrani Nadkofijski arhiva v Ljubljani. O Jarčevem črnomaljskem starem očetu sem pisala v knjigi Josip Doltar in Črnomelj.

Kratki biografiji obeh Jarcev najdete na portalu www.obrazislovenskihpokrajin.si , od koder sta obe fotografiji: Janko - levo, Miran - desno.

Če koga zanima, ali bodo zapisi o peklenskem juliju 1942 v Beli krajini dobili nadaljevanje: bodo, bodo. Še ta teden. Obenem vas obveščam, da bo v soboto, 27. 8. ob 17.00 na Svibniku slovesnost ob odkritju informativne table ob 80-letnici požiga vasi. Upam, da se vidimo.