Noč na migrantskih poteh po Kočevskem rogu in dolini Kolpe

Nedaleč od Miklarjev, v globokem gozdu in pri glavnem odcepu za pot na sever ali proti Kočevju, smo naleteli na prve znake, da se tukaj tudi tihotapijo ljudje. Po makadamski gozdni poti je namreč pribrzel audi, v katerem sta sedeli osebi, ki ju je zanimalo, ali smo se izgubili. Ob pogovoru je hitro postalo jasno, da sogovornika poznata tako taktike kot poti, po katerih se gibljejo migranti ...

Samo raziskovanje tihotapskih poti se je začelo v popoldanskem času na robu gozdne meje v Beli krajini. Domačini so nas usmerili na poti in k zapuščenim hišam, kjer so tako imenovana pobirališča migrantov. Namreč, tihotapljenje je pogosto zelo kratko in v fazah, da bi se lahko tihotapci in sprovajalci izognili policijskim patruljam v kočevskem gozdu.

Ena najnovejših točk, ki jih tudi policija pogosto obiskuje, je v zapuščeni hiši v Miklarjih, ki je imela kar nekaj znakov, da so jo obiskali ljudje iz Bosne, tudi pločevinka kokošje paštete, ki jo izdeluje bosansko podjetje. Ravno te zapuščene hiše, ki jih je v gozdovih med Črnomljem in Kočevjem ogromno, so točke za začasno skrivanje skupin migrantov, ki si nato želijo čim hitreje prispeti do Italije. Kočevski gozd je nasprotje v nasprotju, saj velja za eno najbolj zapuščenih območij v Sloveniji, a je hkrati logistično zelo razvito, saj gozdno podjetje dobro skrbi za vzdrževanje poti, ki nepričakovano gosto prepredajo celotno območje. Tako lahko nekdo, ki prečka mejo na Kolpi in se usmeri proti gozdu, pride do Krima in Ljubljanskega barja, ne da bi zapustil 30-metrske krošnje in goščavo, ki ponuja odlično skrivališče.

S seboj smo imeli dva zemljevida, a je hitro postalo jasno, da uradna avtokarta, četudi je imela dobro razmerje, ne bo zadostovala, saj skozi kočevski gozd kaže le dve cesti. Daniel, ki je večino življenja živel čez hrib, na robu Bele krajine, je imel v lasti vojaško "specialko" iz osemdesetih, z vsemi označenimi cestami, hišami in celo ruševinami. Sodeč po karti, je bilo hitro jasno, da mreža cest, ki jih je več, kot bi si lahko predstavljali, omogoča hitro premikanje proti Ljubljani ali Primorski. Cesta Črnomelj–Kočevje je zelo prometna cesta, čeprav je makadamska, na njej pa se zaradi GPS-tehnologije zelo pogosto najdejo tudi tujci, ki iščejo bližnjice.

Na robu vasi, predvsem na južnem delu, so ruševine starih kočevarskih vasi, ki so zapuščene že od konca druge svetovne vojne. V prvi hiši (ruševinah, če smo bolj natančni) je bilo očitno, da so bili pred kratkim v njej ljudje, saj smo odkrili nova oblačila in tudi čevlje, travnata okolica pa je bila poteptana. Ker v bližini ni bilo kravjih iztrebkov ali iztrebkov drugih živali, lahko domnevamo, da so bili tukaj nekaj časa ljudje. Lokacija je namreč ravno prav oddaljena od ceste, da je ljudi težje opaziti, a hkrati dovolj blizu, da se hitro pristopi avtomobilu. Kmalu po prihodu v zapuščeno kočevarsko naselje smo bili priča drugemu nenavadnemu dogodku, ko se je na cesti, kakšnih 30 metrov stran, zaustavil avtomobil brez registrskih tablic. Osebe iz vozila so nas nekaj časa opazovale, nato pa izginile za ovinek. Na drugi strani so nas domačini vedno pozdravljali in občasno tudi spregovorili z nami.

Pot smo nadaljevali v smeri Rajhenava, ki leži še bolj v notranjosti kočevskega pragozda, severno od Koprivnika, in je temu primerno tudi manjši in bolj opuščen. Je kraj, kjer sta turizem in lesarstvo glavni oziroma edini panogi. Ceste so tudi tukaj zelo dobro vzdrževane, potovanje s 50 kilometri na uro pa ne povzroča nobenih težav ali neugodja. Ob cesti je bilo moč vsake toliko časa opaziti smeti. Smerokazi so nam kazali poti proti Kočevju in Dolenjskim Toplicam, krajema, ki se nahajata le nekaj hribov stran. Med vožnjo smo tudi oprezali za zvermi, a smo uspeli srečati le srne, košute, lisice, nekaj zajcev in sem ter tja sovo, ki je pred nami vzletela z makadama proti krošnjam dreves. Po vožnji, ki je bila presenetljivo hitra, smo prispeli na cesto, ki nas je pripeljala nazaj do Kočevja in spustili smo se proti Kolpi.

Ob polni luni po dolini Kolpe

Vsakodnevno beremo o ljudeh, ki so ilegalno prečkali mejo, in so bili prijeti nekje v Sloveniji, pogosto na desetine kilometrov stran od državne meje. Točke, kjer se ilegalno prečka mejo, so sezonske in se spreminjajo predvsem zaradi padavin, saj visoka Kolpa in sneg nekatere poti pogosto naredita težko prehodne. Poleti, ko je Kolpa relativno nizka, pa jo je, ne da bi se pošteno zmočili, v bližini krajev, kot so Žuniči, lažje prečkati. Reka je prav tako znana po slapovih, umetnih zajezitvah, ki so jih naredili v preteklosti, da so poganjali številne mline. To je posledično omogočilo, da je Kolpa v poletnem času primerna za plavanje, kar bi bilo sicer težko izvedljivo. Z izjemo zgornjega toka bi bila reka zelo podobna vodostaju v bližini Žuničev – nizka in relativno počasna kraška reka.

Kolpa je mejna reka, in če greste na njeno brežino v kraju Preloka, boste od Bosne in Hercegovine oddaljeni približno 45 kilometrov. Ta kraj je prav tako v bližini Žuničev, kjer je reka nizka, zato je privlačna točka, na kateri migranti želijo ilegalno prečkati mejo. Točk, kjer se v državo ilegalno vstopa, je seveda več, a ograja in predvsem teren ter globina reke onemogočajo varen prehod ali pa ga preusmerjajo na druge točke.

Policija priznava, da jim za varovanje meje primanjkuje več kot 800 policistov. To pomanjkanje se izrazi tudi v tem, da policija ne more varovati meje na sami fizični meji, ampak mora uporabljati drugačne taktike, da bi lahko ilegalne prebežnike tudi prestregli. Prav zato migrante zelo pogosto ujamejo kilometre v notranjosti države.

Ko smo prispeli do Fare in se odpeljali naprej proti Bilpi, je že padla tema, polna Luna se je še vedno skrivala za oblaki in kanjonska podoba tega dela, ki ga je izoblikovala Kolpa, je onemogočala, da bi veliko svetlobe prispelo do reke. Od Fare naprej se tudi začne pojavljati "začasna" panelna ograja, ki je na vrhu opremljena z bodečo žico. Vsake toliko ograje "zmanjka", ponavadi tam, kjer je kakšen turistični kamp ali manjše naselje.

V bližini Bilpe smo aktivirali kamero za nočno opazovanje z infrardečo svetilko, ki nam je omogočala, da smo videli tudi v največji temi. V kanjonskem delu Kolpe, kjer je prehod od reke do gozda nad njo misija nemogoče, je bilo manj verjetno, da bi srečali policijo ali vojsko, zato smo se po ogledu lisic in zajcev, ki so nam prekrižali pot, premaknili proti Radencem, kjer je bilo tudi več policije in vojske. Vojaški avtomobil se je nahajal ob Kolpi, v nižinskem delu, kjer je pristop s hrvaške strani večino časa enostaven, predvsem ko Kolpa ni tako visoka, kot je bila to noč. Domačini so nam povedali, da sta tako vojska kot policija pogosto v bližini njihove vasi, a da samih migrantov nikoli niso videli.

Vojaki, ki so bili na položaju, so bili prijazni in zadovoljni, da lahko tudi v okviru svojih zmožnosti pomagajo. Kmalu se nam je pridružila tudi policijska ekipa v civilu, ki je patruljirala na območju in povedala, da je noč relativno mirna, visoka Kolpa pa onemogoča hitre prehode. To noč je bilo nekaj manj prehodov, a temu ni vedno tako. "Če koga vidite, nam sporočite, kje ste jih videli, prosim,"pove policist in nam zaželi lepo noč še naprej.

Policijsko poročilo o prijetih ilegalnih migrantih, objavljeno dan pred našim raziskovanjem, razkriva, da so prijeli 36 tujcev, ki so nezakonito prečkali mejo. Policija je v prvih šestih mesecih zaznala strm trend naraščanja ilegalnih prehodov, a se je ta rast po aprilu umirila in je sedaj bolj podobna prejšnjemu letu. "Znaten je delež tistih ilegalnih migrantov, ki izrazijo namero podaje prošnje za mednarodno zaščito. Po nastanitvi v azilnih kapacitetah pogosto nadaljujejo pot v svoje dejanske ciljne države. Med njimi je opazno največ državljanov Alžirije," so zapisali.

Na območju Kočevja, Ilirske Bistrice in Bele krajine imajo vse večje težave tudi s sprovajalci, ki izkoriščajo težko dostopno gozdnato ozemlje, pa tudi dejstvo, da policistov še vedno primanjkuje. Do zdaj imajo v postopkih že več kot 180 oseb, ki so jih ujeli pri tihotapljenju, ne kaže pa, da bi se število zmanjšalo. Določeni domačini pravijo, da to omogoča lahek zaslužek, saj je možnosti na območju Kočevskega ogromno, hkrati pa tujcev ni treba peljati do ciljne države, pogostokrat je že dovolj do naslednje točke.

Ko smo zapustili točko pri Radencih, smo se vozili na območje, ki je prvo večje prehodno območje, ravno zaradi nizke Kolpe. To gozdnato območje se razteza vse do Vinice. Na cesti Sinji Vrh–Vinica smo naleteli na povečano prisotnost policije, ki je nadzirala promet na večini križišč, pa tudi patruljne avtomobile, ki so uporabljali reflektor in osvetljevali goščavo levo in desno od ceste. Noč je bila mirna in polna luna je osvetljevala dolino Kolpe vse do vzpona pri Balkovcih in poti do Preloke, druge točke, kjer migranti pogosto prečkajo mejo. S kamero za nočno opazovanje smo na ravnini pred vzponom opazovali ograjo z bodečo žico, a razen zajcev in drugih živali je bilo vse mirno.

a povratku smo se odločili, da sredi kočevskega gozda še enkrat obiščemo znano točko sprovajalcev, a razen težko natovorjenega belega kombija, ki nam je prišel nasproti, na območju Miklarjev nismo videli ničesar. Čakala nas je samo še nočna makadamska pot skozi Kočevski rog.

Več fotografij in video posnetke najdete s klikom na vir (spodaj)