Na vsebino

Ljudje ob Kolpi: Alojz Mihelčič

Alojz Mihelčič (Petricov Lojze), zdravnik, revolucionar.

Rojen 21. 8. 1907 v Vavpči vasi (pri Semiču), umrl 30. 11. 1974 v Novem mestu.

Po osnovni šoli v Semiču je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu, kjer maturira leta 1927. Nadaljuje študij na medicinski fakulteti v Ljubljani in ga konča v Zagrebu. Že v času študija je politično aktiven, zaradi česar ima nemalo težav. Z bratom Jožetom in agronomom Janezom Marentičem (oba udeleženca ustanovne konference KPS na Čebinah) v njihovi zidanici organizirajo prvo konferenco belokranjskih komunistov. V času ko je bil zdravnik v Metliki so ga oblasti zaradi njegovega političnega dela internirale v Ivanjico. Pravzaprav so bile to uradno orožne vaje rezervistov, na katerih pa udeleženci niso dobili orožja ampak so sodelovali pri javnih delih.. Metliški župan Malešič je interveniral in izprosil njegovo izpustitev, saj je Metlika potrebovala zdravnika. Pozneje je bil interniran tudi v Bileči. Čeprav o tem taborišču krožijo govorice kako hudo je bilo (zagotovo pa ni bilo prijetno), pa so vsi tisti, ki so pozneje izkusili tudi Goli otok (in teh je bilo veliko) mnenja, da je bila Bileča seveda veliko lažja. Ne navsezadnje v Bileči so (tudi Mihelčič - imeli obiske soprog in smeli takrat v mesto in prenočiti v hotelu…) Takoj po okupaciji se je vključil v ilegalno delo, v začetku leta 1942 pa je odšel v partizane. (Brat Jože, ki je bil komisar belokranjske čete in že nekaj dni po formiranju doživi katastrofo, je ujet, obsojen na smrt in 6. decembra ustreljen). Lojze v partizanih organizira bolnišnico na več krajih po kočevskem (Kočarji, Kačji potok, Planina, Štale…), dokončno se ustali pri Travniku in to bolnišnico poimenujejo Vinica. Aprila 1943 je premeščen v Cankarjevo brigado, njegovo bolnišnico pa prevzame dr. Borut, novembra meseca pa dr. Lojze Štrancar, ki v bolnišnici uredi še ločen oddelek za tifusne bolnike.

Med ofenzivo dr. Mihelčič organizira izjemno preselitev vseh bolnišnic iz hrvaškega Žumberka v Kočevski Rog in potem nazaj v Žumberak in Belo krajino.

Po osvoboditvi nadaljuje z zdravniško prakso in ostane zvest svojim (komunističnim) načelom. Zaradi pokončne drže in lastnega prepričanja je ovaden in zaprt. Najprej - 15. junija 1949 zaprejo njegovo ženo Nado (učiteljica in ravnateljica), mesec dni pozneje pa še Alojza. Oba dobita – brez sojenja – 24 mesečno zaporno kazen na Golem otoku. Alojza izpustijo po 14 mesecih prevzgoje na Golem otoku, Nada pa kazen podaljšajo in mora ostati na prisilnem delu in prevzgoji kar 29 mesecev (vodstvo taborišča samo presoja, kdaj je kdo prevzgojen in zrel za odpust!). »Pomilostijo« jo na dan republike 29. 11. 1951. Mihelčič po povratku nekaj časa še nadaljuje z zdravniško prakso, a postane popolnoma drug človek, saj je zelo zagrenjen. Kot upokojenec živi v Novem mestu, kjer tudi umre, a je pokopan v družinskem grobu na Semiškem pokopališču.

Ker je bil znana osebnost, intelektualec in s svojimi ravnanji odstopal od splošnih standardov družbe, kroži o njem kar nekaj anekdot:

Blaž Kočevar: »V Sadinji vasi sta živeli ostareli in silno revni sestri. Po domače smo ju imenovali Šuštarce. Bili sta goreče verni in sta tolažbo za svoje tegobe našli v molitvah. Neke hude zime, ko je nasulo snega do oken pritličnih hiš in je burja zasula z zameti vse poti, sta zboleli. Ker sta sklepali, da se jima bliža zadnja ura, sta poslali po duhovnika, da bi ju spovedal, obhajal in tako spodobno pripravil za pot v onostranstvo. Duhovnik ni imel težkega dela in je hitro opravil obred.

Ko se je vrnil v Semič, je o bolezni Šuštac obvestil dr. Mihelčiča. Doktor je imel polno ambulanto pacientov in je lahko šel na hišni obisk k bolnicama šele pozno popoldne. V Sadinjo vas ga je s konjsko vprego peljal na saneh Lukežčev Lojz z Mladice. Preden sta se pripeljala iz Semiča do Sadinje vasi, sta zaradi mraka in zametov dvakrat zgrešila pot in se prevrnila v globok sneg.

Po pregledu je zdravnik bolnici potolažil, da ni nič hujšega in jima dal ustrezna zdravila. Ženski sta bili zdravnikove tolažbe veseli, vendar zelo zaskrbljeni, kako bosta plačali njegov obisk in zdravila, saj sta bili brez prebite pare. (Takrat je bilo treba zdravniške usluge plačevati.) Doktor Petric ju je potolažil, da naj zaradi tega ne skrbita. Čeprav je bil ateist, jima je hudomušno naročil naj zanj zmolita tri Očenaše ter Zdrave Marije in dolg bo poplačan. Ženski sta verjetno začeli moliti prepozno, saj sta se doktor in njegov prevoznik na poti domov zopet prevrnila v najgloblji zamet

Marjanca se ga spominja iz sistematičnega pregleda pred odhodom v šolo: »Je potipal moje rokice, mišice in rekel: »suhcena a mišičasta, dolga ko lojtra, kar v šulo naj gre...«

Druga učenka pa: »Pa me je pregledal in rekel moji mami: »Mina kaj smo se zato borili, da bomo tako majhno, pa suho deco v šolo pošiljali? Domov še za eno leto!« Pa sem se šla še za eno leto domov igrat.«

Zvonko Rus: »Imel je velikega psa, nemškega ovčarja. Z ženo Nado nista imela otrok, pa se je zabaval s psom. Nekoč je pri Makarju v gostilni zahteval, da njegovemu psu postrežejo tako kot njemu. Naročil je dva velika goveja zrezka. Enega zase, drugega za psa. Obema so zrezka morali servirati na krožniku. Makar ni ugovarjal. Psu je v resnici prinesel na krožniku ogromen zrezek, ki ga je Mihelčič seveda tudi pošteno plačal. Krožnik pa je Makar pred vsemi gosti potem razbil, da mu ne bi mogel kdo očitati, da daje ljudem hrano na istem krožniku s katerega je jedel Mihelčičev pes.« Ob tem je potrebno dodati, da nekateri sorodniki trdijo, da Rusov (objavljen) zapis ni točen; se naj bi se dogodek v resnici zgodil v gostilni Badovinac na Jugorju in da je dr. Mihelčič sam razbil krožnik ter ga gostilničarju tudi plačal. Sicer pa naj bi zakonca tudi imela sina.

Prijateljeval je tudi z v Črnomlju rojenim dr. Jarcem, zgodovinarjem, s katerim sta se včasih v lokalu pogovarjala v latinskem jeziku (mogoče zato ker udbovski agenti takemu pogovoru niso mogli slediti?).

Muzej v Novem mestu hrani tudi njegove predmete iz obdobja ko je bil partizanski zdravnik.

Avtor: Boris Grabrijan
Vir: KP Kolpa

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj