Internacija v koncentracijsko taborišče Rab

Da se ne pozabi!

Na današnji dan pred 80 leti se je za 36 črnomaljskih družin začel pekel na zemlji. V noči na Anino, 26. julija 1942, so ponje prišli fašistični vojaki. Razbijali so po vratih in kričali: Via! Via! S seboj so smeli vzeti le kakšno culo, s stvarmi za prvo silo. Internirali so jih v koncentracijsko taborišče Rab. Tam so živeli v strašnih razmerah, izstradani, žejni, prezebli, bolni, razcapani, ponižani.

Njihov greh: iz teh črnomaljskih družin je bil vsaj kdo pri "banditih", upornikih, partizanih.

Pred deportacijo so bili tri dni, do 29. julija, zaprti v kasarni na Majerju. Fašisti so namreč morali transport preložiti zaradi partizanske diverzije na železniški progi.

Do jeseni so za interniranimi družinami, večinoma materami z otroki, na Rab in v druga fašistična koncentracijska taborišča – Monigo, Gonars, Padovo - odvažali tudi belokranjske moške od 18. do 55. leta, potencialne "bandite", ki so jih "polovili" kar po vinogradih in njivah. Do 4. septembra so samo iz tedanje črnomaljske občine (brez Vinice, Adlešičev in okoliških vasi) internirali 236 fantov in mož.

Nekatere taboriščnike so po novem letu 1943 s šotorišča na kamporskem polju na Rabu premestili v Gonars pri Vidmu, a je bilo življenje tam, kljub temu, da so živeli v barakah, komaj kaj znosnejše.

Številni se nikoli niso vrnili. Veliko pa se jih je po vrnitvi domov iz internirancev prelevilo v begunce in brezdomce: v Črnomlju in okolici so jih pričakale izropane hiše in pogorišča. Tisto poletje so namreč italijanski okupatorji v okviru tretje faze roške ofenzive požigali domačije v kar 18 belokranjskih vaseh. Svibnik in Gradac sta gorela prav na Anino, na današnji dan pred 80 leti.

Spominski dogodki se za konec poletja načrtujejo na Svibniku, v Črnomlju in Zapudju (ki so ga požgali avgusta 1942), zagotovo pa še kje v Beli krajini.

Upam, da se srečamo in skupaj spomnimo teh strašnih časov.

O peklenskem juliju 1942 bom v teh dneh poskusila zapisati še kaj, npr. o otrocih, ki so jih odvedli na Rab ali so se tam rodili, o črnomaljskih učiteljih, ki so bili internirani že prej, 7. julija, in tudi o taboriščni usodi "Doltarc" - moja stara mama Fančka ter njena sestra Zofka in mama Katarina so ji za las ušle, internirane pa so bile Doltarjevi hčerki Nana, por. Pezdirc, z možem in 4 otroki, in Zala, por. Stariha, z možem in 2 otrokoma, ter vnukinja po hčerki Pepci, por. Lozar in Wolf, Pavla Wolf.

Na fotografiji: del seznama črnomaljskih internirancev (SI AS 1790), objavljen na spletni strani www.okupacijskemeje.si (B. Flajšman: »Pošljite mi kruha, če me hočete še kdaj videti živega«).

Če boste objavo komentirali, bodite spoštljivi in strpni.