Črnomelj fčasih (420)

Dnevi na jugu, 1937–1938 (2)

Božidar Flajšman: Slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije

Pesnik, pisatelj, kronist, učitelj in duhovnik Jože Žabkar – Alojzij je bil rojen 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa je 23. junija 1983 v Ljubljani. Po maturi je stopil v križniški red. Študiral je teologijo in filozofijo 1932–4 na jezuitski univerzi v Innsbrucku, 1934–7 teologijo v Ljubljani. Bil je kaplan v Metliki (1937–8), ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani (1938–41), kaplan (okt. 1941–3) in župnik v Črnomlju (1943–1969), potem pa do smrti župnik v Kropi.

Leta 1981 je izšla knjižica Brevir moj v travi, kjer je po izboru dr. Borisa Paternuja objavljenih 40 partizanskih pesmi, ki jih je med drugo svetovno vojno napisal v Beli krajini. Zanjo je leta 1983 prejel Kajuhovo nagrado.

Nadaljevanje od 8. januarja 2025:

Med služenjem vojaškega roka je Žabkar napisal vrsto pesmi, v katerih je opisoval tudi vojaško življenje. Dvajsetega novembra 1937 je v Kragujevcu napisal:

Kosilo

V vrste so trudne vojake nagnali:
Desno ravnaj se so strogo ukazali.
Drug se za drugim počasi vrste,
prazno v želodcu vsakemu je.

Vsi na ukaz so se hitro odkrili,
glasno molitev vsakdanjo molili.
»Pravac za hlebac« so vsi začutili,
k oknu po kruh so jo hitro zavili.

Dva sta na kolcu »kazan« prinesla:
Gredo po vrsti s skledo v roki,
narednik hladno vsem ukazuje,
v vsake besedi mater jim psuje.

»Potiljak drže brzo zauzmi!«
S »porcijo« vsakdo h kosilu se sili,
bogme, kot ovce krog vode v koritu,
zadnji vojak se še najbolj mi smili.

»Porcijo svaki da pere!«
kaplar na glas se za mizami dere.
Čorbo pojedli so vsi s slastjo,
žejo gasili so z hladno vodo.

Tiho odšli so nazaj v kasarno,
hitro mladina, stari nemarno.
Boga smo hvalili v sobi ves dan,
na postelji svoji je vsakdo zaspan.

Pustost vojaška pa tone v večer,
v srcih stoterih vstal je nemir:
daleč doma se spominja me mati!
O, da bi mogla roke mi dati …

Na straži

Tiho noč beži mimo kasarne:
Svetli hodniki zadevajo vanjo
kot prameni luči
temne oblake.

Ura na steni brzi v sekundah počasi:
Rezko odbija se v mraku
tiktakanje njeno,
kot moje ni prazno srce nobeno.

Suh se odlamlja kašelj iz sobe;
dvajset zastruplja slabotnih ljudi,
dvajset vojakov okužil bo jetični,
sredi tišine prečutih noči.

Sam sem na straži požarni:
Čemu sem pokonci, o da bi vedel!
trd mi korak je na trdem betonu,
v žepu roke so kot kosi ledu,
sobe krog mene so polne smradu.

Čakam na smeno in štejem minute.
Dolge kot večnost so zame prečute.
Čakajo z mano vsi udi počitka:
Joj, kako služba vojaška je bridka!

PISMA IN RAZGLEDNICE

Kmalu po prihodu v Kragujevac je začel prejemati pisma in razglednice s pozdravi in novicami, zanimivimi in nezanimivimi. Brat, ki je bil v »osmi šoli«, mu je kar privoščil, da je šel daleč na jug, da bo videl, kako se godi našim fantom, ki pridejo doli »vojaško suknjo nosit«. »Vse je za silo, samo svoboden nisi,« mu je pritrjeval. Za tiste, ki so navajeni svobode, je res težko pustiti se vkleniti v ozke vezi.

Bogoslovec Tone Vukšinič mu v pismu 3. novembra 1937 trdi, da ima smolo, ker mu komandira Cvetković. Daje mu nasvet, naj se javi »na lekarsku«, da mu ne bo treba »vežbati«. Super revizijo bo sicer težko dosegel, če pa jo bo, bo čez 14. dni že v Ljubljani. Piše mu tudi, da je zlasti slabo mesto na »Prijemnom odelenju«, najboljše pa v »Invalidskem sudu« in na »Diviziji.« Hrano naj si dobi v mestu v hotelu »Talpara«, in sicer na bloke. Na koncu mu v pismu pove, da bo lahko veliko lenaril, vse pa je odvisno od sreče. Očitno se je Žabkar hotel izogniti vsaj delu vojaščine, ko zapiše: »Seveda ni bilo nič z apicitis, ne s srčno napako, čeprav je po čl. 3. t. 6. možnost bila morda dana?«

Lado Lenček je vedel, da ima na jugu veliko časa. Zato ga je v pismu rotil, da mu mora kaj napisati za njegovo misijonsko zbirko, ki jo bo izdal za božič. Hotel je imeti zborno deklamacijo: »Zvezda z Vzhoda«. Želel je tudi takojšen odgovor in čim več rokopisov.

Sestra prednica iz Metlike Felicita, mu je v pismu poslala Miklavža. Najbolj ga je razveselila, ko mu je poslala mašno perilo, da bo imel s čim maševati – do sedaj mu je robec služil za purifikatorij, brisača za amikt itd. Sestra Cecilia pa se mu zahvaljuje za voščila in mu piše prisrčno ljubeznivo pisemce. Florjančičev Mirko iz metliške hiralnice pa mu neprestano pošilja pozdrave.

Šestnajstega novembra 1937 mu Ivan piše dolgo pismo. Opiše mu razne razmere v Ljubljani, predvsem pa predavanje E. Kocbeka na temo: »Kako naj se bojujemo proti komunizmu. Antikomunizem razširjajo kapitalisti ter hočejo izrabiti krščanstvo v svoje namene. Mi pa se moramo približati čimbolj Kristusu in ne držati ne z enim ne z drugim itd. Kmalu po teh besedah se je vnela debata in dr. Ehrlich je zahteval z mladci vred, da mora predavatelj nehati in preklicati svoje zmote.«

Oče mu od doma piše, da se ga vsi spominjajo, nima mu pa kaj poslati za Miklavža, samo svoj koledar. Vsako pismo, ki ga prejme od doma, je polno ljubezni in skrbi. Lojzka se mu oglaša iz Komne, kjer je sezona za smučarje in pravi, da ima dosti višinskega zraka … F. Salmič mu je napisal dolgo pismo sedmega decembra 1937.

Salmič je zaposlen v Vajeniškem domu, ki je, kot piše, močno nezorana njiva. Skupaj z Leonom in Metodom je zastavil vse sile, da se zadeve uredi zlepa ali zgrda. Glavne »gavnerje« so odslovili, nekatere začasno, da so se zunaj streznili in se spokorjeni vrnili nazaj. Narediti fante za notranje prepričane katoličane, to je težka naloga itd.

Dekan P. Bitnar mu je poslal brevir, ker ga še ni prejel iz Metlike. Iz Metlike je sicer prejel veliko pisem, kjer ga tudi nestrpno čakajo, da se vrne od vojakov. Ob tem Žabkar ugotavlja, da bo Sv. birma 22. maja 1938, ko bo že doma v Metliki.

Tone Vukšinič mu je iz lemenata poslal kar dosti čtiva: Vzajemnost, Mentor itd., saj je dobro vedel, kaj vse intelektualec pogreša pri vojakih. Kritiziral mu je razmere v slovenskih revijah, jezen je bil na Dejanja. »Enteercheidung je marksistična revija, ki jo posnema ta naša mlada revija,« je zapisal. Vukšinič mu kmalu napiše novo pismo, v katerem sporoča, da je semeniški vodja prepovedal revijo Dejanje v lemenatu.

Maturantka Ivanka Madžaričeva mu piše dolgo pismo in poroča novice iz »centrale«. G. Tomšič je premeščen v Plevlje, kjer bo v civilu služil vojsko, hodil v šolo, maševal in »vdihaval zrak v rodnem mestu pokojnega patriarha Varnave«. Tomšič se je Žabkarja spomnil za god. Iz Plevelj mu je napisal: »Bog Te ohrani zdravega in čilega do 1. maja, da boš ponos in dika jugoslovanske vojske.« Istočasno se je čudil, ker ga ni nič obiskal v Plevljah, kjer je bil profesor na gimnaziji in učitelj v ljudski šoli. Žabkar zapiše, da se je Tomšiču najbolje godilo. Imel je sijajno družbo, tako med katoličani kakor med pravoslavnimi.

Slovenska mlada pesnica Marija Brenčič mu je poslala svoje pesmi: »Spev tihe doline«, ki jih je v kasarni z veseljem bral.

Rajner Erklavec, župnik iz Semiča, mu je sporočil, da bodo kmalu spomladi začeli rušiti staro župnišče, novega bodo naredili že do jeseni 1938. Zaželel mu je tudi »veliko zdravja in obilo sončnega vojaškega humorja ter čim prej veselo snidenje!«

P. Pavel ga je prosil, da bi mu kaj napisal za »Mlado moč«. Številka (če bo seveda izšla?) izide za Veliko noč. Za pustni torek so študentje v konviktu naredili zabavo. Kleriki niso aktivno sodelovali. Igrali so Nušičevo »Sumljivo osebo«. Petega marca pa v Frančiškanski dvorani pod pokroviteljstvom češkega konzula Minovskega igro »Štirje poročniki«. V Sv. Miklavžu je bila ukradena monštranca in ciborij, ki so ga dobili nazaj.

KRUŠEVAC

Po novem letu 1937/38 je bil Žabkar poslan v Kruševac na služenje vojaškega roka v vojaško bolnico. V srbski narodni pesmi, ki jo je bral v gimnaziji, je prvikrat slišal za Kruševac, nekdanje prestolno mesto Srbije, kjer je »stoloval« slavni car Lazar. Niti od daleč si Kruševca ni predstavljal takega, kakršnega je videl v resnici. Opisal ga je kot navadno srbsko mesto, kakršnih je dosti na jugu. Malo mestece se je vgnezdilo med reki Moravo in Rasino, ki je začelo šele tedaj, v povojni dobi, dobivati značaj pravega mesta. Pojavile so se tovarne, predvsem v okolici, kjer je bila že prej močna industrija. Pod zemljo so zgradili novo tovarno za izdelovanje več vrst strupenih plinov, razstreliva in podobno. V bližini se nahaja znani vojno-tehnični zavod »Obiličevo«, kjer je poleg tovarn in smodnišnic tudi vojaška šola za obrtnike-strokovnjake. Učenci se imenujejo »pitomci« in nosijo svojo vojaško uniformo. Delavci so umazani, sicer pa dobro služijo v državni tovarni za orožje. Zaslužijo 950.-Din mesečno za družino in še zase. Pijejo malo. Stanovanje ni drago, hrana tudi ne, samo obleka stane. Življenje je še kar dobro.

Ulice so po večini brez kamenja, nekatere so »kaldrmisane« še od časa carja Lazarja, ki je nekoč tu »rezidiral.« Prehajajo pa v vas in na polje, tako da ne opaziš, kdaj si prešel iz umazane v še bolj umazano predmestje in na kmete. Zanimivost srbskih mest je, piše Žabkar, da ima vsaka hiša svojega psa. Tudi po več, ki so seveda brez pasme, navadni pocestni mešanci, grdi, da jih težko gledaš in si vesel, če jih potolažiš.

V predmestju Kruševca živijo reveži ali pa cigani. Pred vsako hišo je kup otrok, na kratek konopec privezan pes, na oknih visijo cunje. Vabijo tudi dekleta, ki imajo zato »premalo obleke na sebi, da njih meso bolj vabi in mika.« Mehke gladke roke ciganov te prosijo milodarov. Če želiš, ti sredi ulice zaigrajo vsako pesem in če jih ne odženeš, te spremljajo še domov in te oberejo do zadnje pare. Sicer pa cigani obkoljujejo s svojimi razdrapanimi kočami in šotori celo mesto. Po cele dneve in noči igrajo na violino po »kafanah«, gostilnah in križpotjih. Oni vedo za vsako »Slavo«, pogreb, poroko in nikjer jih ne manjka. So pa nekateri pravi umetniki. Žabkar jim je že v Kragujevcu novembra 1937 posvetil pesem:

Šumadijski cigani

Sedijo na pragih in pipe kadijo:
Poslali so v mesto ciganke,
da prosijo darov na trgih,
in ure in ure v izložbe strmijo.

Ko noč se na ulice blatne uleže,
vzamejo gosle in gredo v gostilne,
gostom do jutra radi igrajo,
nehati prosit nikoli ne znajo.

Bivajo sami v svojem predmestju:
hiše s plotovi so vse zagrajene,
nizke in skromne so vse
brez kužka med njimi nobene.

Osvajajo mesto v obroču železnem,
zdravi in močni živijo pošteno,
prodaja za pare med njimi
dekle se nobeno.

Med njimi trgovci so tudi bogati,
varajo tujce kot svoje domače,
so dobri vojaki in zvesti državi,
a zvesti najbolj so ciganski naravi.

Nadalje Žabkar navaja, da je cerkva v južnih mestih malo. Zidane so v tipičnem pravoslavnem slogu in največ samevajo prazne. Pokrajina okoli Kruševca se mu zdi dolgočasna, ozadje mu je bolj slikovito. Na zahodu je namreč gorovje Kopaonik, ki je od maja pokrito s snegom in kamor hodijo smučat Beograjčani. Visoke gore so proti Nišu, z gozdovi porasle pa proti severu čez Moravo. Polje je rodovitno s pšenico, koruzo in krompirjem. Ogromne količine zelja rastejo okoli mesta in tržnica je vsak dan, pozimi in poleti, preobložena »sa kapusom, paprikom, lukom itd.«

Zelo lep pa je kolodvor, samo dostop do njega je velik problem, še posebej, kadar je deževno vreme. Takrat le z vozom lahko prebredeš velike luže.

Blato je kakor smola, ki se kot klop drži kože in čevljev, ki jim Srbi pravijo »cokule«.

Ko je Žabkar v Kruševcu izstopil s svojimi kovčki z vlaka, ga je obkolil trop nosačev in voznikov, ki so z njim barantali, kdo ga bo ceneje vozil. »Gospodine, da mi platite samo jednu banku, ja ću da Vas odvezem, kud god oćete!« Žabkar pa: »Nemoj me dirati! Ja uopšte neću, da se vozim. Idem pješice!« Drugi mu je ponujal poceni prenočišče v »kafani, gde ima najlepše pjevačice«. Ko se je znebil sitnežev, mu je potegnil kovčke iz rok majhen dečko in jih nesel na svoj voz. »Gospodine, ja Vas vozim za polovinu banke!« Šel je za njim, sedel v dokaj udoben voz in že se je peljal po »kaldrmi« v mesto in dalje v Vojno bolnico. Na vsakih nekaj hiš je bila »kafana«, gostilna, hotel, ćevapdžinica, pekarnica. Vse hiše in lokali nosijo imena po različnih evropskih mestih, rekah, gorah in različnih znamenitostih. Vse življenje se ob lepem vremenu dogaja zunaj pred gostilnami.

VOJNA BOLNICA/APOTEKA

Zavili so iz mesta in po niški cesti dospeli do vojašnice Cara Lazara. Še nekaj korakov in stal je pred Vojno bolnico. Dežurni podoficir ga je pustil čakati s tovarišem Breznikom celo uro pred vrati upravnika bolnice. Potem so ju sprejeli in vprašali, po kaj sta prišla. »Da služimo vojsko!« je na kratko pojasnil! Upravnik ju je pogledal izpod namršenih obrvi in oba po predstavitvi prav po pravoslavno prijazno pozdravil. Brez dolgih stavkov je Žabkarja nastavil v apoteko v službo k poročniku Petru Djodjeviću, Slavka pa v ambulanto. Dela ni bilo nobenega, časa na pretek, naredniku, poročniku in majorju sta tako pomagala »zabušavati«. Čas mora nekako miniti. Čudovit dolgčas v teh pustih prostorih, kjer se zdravi nekaj bolnikov. Komandira in Bogu čas krade upravnik, ki je vse prej kakor ljubezniv mož, kakršnega potrebujejo bolniki vojaki. Tisti, ki so ostali v kasarni, pa so imeli vedno dovolj dela.

Bolnica je imela 30 postelj, ki so bile zasedene samo takrat, ko so prišli rekruti, ali če se je pojavila kakšna epidemija in podobno. Vse so zdravili z aspirinom, kininom, saridonom, kalcijem in obliži. Delali so recepte za družine častnikov in podčastnikov, delili tudi »bolnim oficirjem zdravila za njih specijalne bolezni«. Prepisovali so vse mogoče inventarje, zapisnike, poročila, razporede, dnevnike, akte in kdo ve kaj še vse. Vsak dan isto. Zvečer so vse to nosili v podpis nadrejenim ali pa na pošto. To je bila tudi priložnost za brezskrbni odhod na promenado, sprehod v park ali kam drugam.

V bolnici je bil mali bog narednik. Komandiral je po svoje in držal z vojaki. Ker je imel neko kmečko dekle v Bivolju, je vedno zahajal k njej. Zato je bil v bolnici le tisti čas, ko je bil tam tudi upravnik. Komisar bolnice je bil Črnogorec Ivan Vlahović, navihan kakor sam vrag, drugače pa dober. Večkrat so tudi njega potegnili.

Zdelo se mu je, da bo od dolgega časa ponorel v vojaškem pustem razpoloženju. Čakal je na boljše čase. Vsi so ga gledali debelo, tudi bolničarji so mu le strahom kaj povedali. Opazoval je kakšno hrano so dobivali vojaki, špinača je bila dolga pol metra, zelje sesekano s sekiro, kruh pa je bil dober.

So se pa že takoj prvi dan javili pri naredniku – vodniku Franju Jergoviću na Jug Bogdanovi ulici. Gospod jih je silno prijazno sprejel. Bil je tajnik Cerkvene občine, ki je imel pri sebi shranjene cerkvene stvari, vse potrebno za svete maše itd. Kar v njegovi sprejemnici so naredili oltar in na njem vsak tretji dan maševali. Tudi ljubezniva gospa soproga in mala Andrejka in Mirko so jim takoj postali najboljši prijatelji. Veliko veselih ur so vsi, ki so bili na službi v Kruševcu, preživeli pri njih. To so bili: Metod Rupar, ki so mu pravili »Dobri vojak Švejk«, Franc Kranjc, ki je delal z Ivanom Koresom in Ruparjem na Vojnem okrogu, Slavko Breznik in seveda Žabkar, ki so mu pravili pesnik.

To je bila peterica slovenskih fantov, ki so v kasarni štiri mesece živeli skupaj kakor bratje. Ni bilo obiska, poti v kino ali v gostilno, da ne bi bili vsi skupaj. Hodili so na sprehode, v park in čez most na reki Rasini. Veliko so peli pri Lipuževih na ulici Cara Lazara 3, pri dr. Gordjenku, pri Jergovičevih, v Obiličevu pri podpolkovniku Žabkarju in še drugje. Žabkar zapiše: »kdo naj bi v eni sapi vse dobre duše naštel.«

Prvi dnevi vojaške službe v Kruševcu so bili določeni za ogledovanje mesta. »Vašari« vsako soboto so jih še najbolj zanimali. Ulice so bile polne živine, svinj, ovac, puranov, voz in ljudi na njih. Vmes so bili cigani, malo tujcev, veliko vojakov, ki iščejo zakotno gostilno, kjer lahko brezskrbno pijejo, se zabavajo in »vse kar hočejo za denar dobe. Čast (dekle) po 10 ali 20. dinarjev«. Ko je šel Žabkar zvečer v mesto, se je skoraj z revmatizmom v roki vrnil domov. Samo salutiranje! Če samo enega častnika ni pozdravil mu je ta že grozil, kot da je storil zločin proti zaščiti države! Narednikov in podnarednikov navadno niso pozdravljali!

Rad je hodil v mesto, navadno samo zato, da je lahko opazoval življenje, ljudi, živali, bral je napise na trgovinah, se smejal umazanim kupčijam, ki jih zganjajo po nekaterih lokalih. Včasih je pil črno kavo, če ni slučajno videl, kako jo kuhajo. Jesti se ni upal, ker ni nikomur zaupal.

Največja skrb jim je bilo maševanje. Toda kje? Nikjer nobene katoliške kapele, kaj šele cerkve. Nekaj časa so, kot že omenjeno, maševali v privatni sobi g. Jergoviča. Potem so našli lokal, v katerem so včasih prodajali kruh in sočivje, ker pa je bil vlažen, so se izselili. Za ta prostor so plačevali 150 Din najemnine. Počistili so tla in stensko umazanijo pokrili s papirjem. Oltar so naredili iz navadne mize, kjer so prej klali jance in sekali teletino. Mizo so pogrnili z vojaško rjuho, nanjo pripeli prt in postavili dva steklena svečnika, na steno pa sliko Matere Božje, ki jo je dala gospa Lipuževa in oltar je bil gotov! Maševati jim je bilo prepovedano.

Upravnik bolnice si je na vse načine prizadeval, da bi Žabkarja kdaj zasačil, ko bi šel brez dovoljenja ven iz kasarne. Grozil mu je s štirinajstimi dnevi zapora, če bi se le kdaj drznil kršiti ta »čudoviti vojaški red!« Pa mu ga ni nikoli uspelo dobiti. Žabkarju se je zdelo preneumno, da bi se dal »nadmudriti« takemu modrijanu. Kadar ga je prav pošteno potegnil in ga vlekel za nos, mu je upravnik vse verjel.

Nekaj časa je bil tudi vojaški duhovnik in tedaj je smel nositi svojo duhovniško obleko. Talar s križem je Šumadincem izredno imponiral. Polkovnik ni vedel, da je njegov križ samo redovno znamenje. Zato je vprašal kapetana: »Ma kažite mi g. kapetane, kako da ima ovaj mladič več toliki orden?« Podobne zanimivosti so se mu dogajale tako v Kragujevcu, kot v Kruševcu, kjer je užival tudi razne ugodnosti: druženje v oficirskem domu, obiskovanje najboljših restavracij, sprehode po promenadi, v bolnici je imel veliko prostega časa …

Se nadaljuje ...

Vir: Restrospektive, Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna področja V/1