Črnomelj fčasih (419)

Dnevi na jugu, 1937–1938 (1)

Božidar Flajšman: Slovenski duhovnik in pesnik na služenju vojaškega roka v Srbiji, za časa Kraljevine Jugoslavije

Pesnik, pisatelj, kronist, učitelj in duhovnik Jože Žabkar – Alojzij je bil rojen leta 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa leta 1983 v Ljubljani. Od 1. novembra 1937 do 1. maja 1938 je služil obvezni 6-mesečni vojaški rok v Srbiji – v Kragujevcu in Kruševcu. V tem času je pisal razne zabeležke in pesmi, v katerih opisuje vojaško življenje in življenje v Srbiji, Makedoniji, na Kosovu ter Bosni in Hercegovini, kamor je potoval v času služenja vojaškega roka. Še posebej opisuje versko življenje in vsakodnevno življenje navadnih ljudi. Pisal je predvsem na pisalni stroj. Vse te svoje zapiske, pesmi, različne dokumente, razglednice in fotografije je spel v zvezek, ki mu je dal naslov Dnevi na jugu. Ta članek je nastal na podlagi navedenega Žabkarjevega osebnega arhiva, ki mi ga je na razpolago prijazno izročil prior križniškega reda Janko Štampar. Članek povzema večji del Žabkarjevih zapisov in manjši izbor pesmi, spetih v omenjenem zvezku, ki prepričljivo ilustrirajo njegovo doživljanje takratnega vojaškega, verskega in vsakodnevnega dogajanja v Kraljevini Jugoslaviji.

Pesnik, pisatelj, kronist, učitelj in duhovnik Jože Žabkar – Alojzij je bil rojen 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki, umrl pa je 23. junija 1983 v Ljubljani. Po maturi je stopil v križniški red. Študiral je teologijo in filozofijo 1932–4 na jezuitski univerzi v Innsbrucku, 1934–7 teologijo v Ljubljani. Bil je kaplan v Metliki (1937–8), ravnatelj Vajeniškega doma v Ljubljani (1938–41), kaplan (okt. 1941–3) in župnik v Črnomlju (1943–1969), potem pa do smrti župnik v Kropi.

Leta 1981 je izšla knjižica Brevir moj v travi, kjer je po izboru dr. Borisa Paternuja objavljenih 40 partizanskih pesmi, ki jih je med drugo svetovno vojno napisal v Beli krajini. Zanjo je leta 1983 prejel Kajuhovo nagrado.

Del njegovih pesmi in dnevniških zapiskov, predvsem iz vojnega obdobja v Črnomlju, pa je uredil Mirko Mahnič, posmrtno so izšli v knjigi Izpovedi (1991)4 . Knjiga zajema izbor odlomkov, po tem, kar sem videl v arhivu Križniškega reda v Veliki Nedelji, pa lahko pritrdim Mahniču, ki je v uvodni besedi zapisal, da gre le za drobec Žabkarjevih dnevniških zapiskov.

Priorju križniškega reda Janku Štamparju se ob tej priložnosti zahvaljujem, ker mi je na razpolago izročil Žabkarjev osebni arhiv, Marici Androjni, Žabkarjevi nečakinji, pa za pomoč pri pretipkavanju gradiva.6 Ta članek je nastal na podlagi navedenega Žabkarjevega osebnega arhiva.

Gre za bogato gradivo še nikoli objavljenih fotografij, različnih korespondenc in dokumentov, veliko je različnih dnevniških zapisov in na stotine pesmi. Del tega zajetnega, še ne objavljenega gradiva, je v letih 1937 in 1938 nastal v Metliki pod naslovom Metlika, mesto ob Kolpi. Julija 1937 je namreč nastopil službo kaplana v Metliki. Konec leta 1937 je iz Metlike odšel za šest mesecev k vojakom v Kragujevac in Kruševac v Srbiji, maja 1938 se je vrnil v Metliko, 28. oktobra pa se je moral vrniti v Ljubljano, kjer je prevzel vodenje Vajeniškega doma. Vodil ga je do 15. septembra 1941, ko so ga Italijani vrgli iz službe. Tedanji visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli je dognal, da je direttore rosso, da zavaja vajence in pomočnike v komunizem in jih »dirigira« v partizane. V času vodenja Vajenskega doma je študiral sociologijo, pisal dnevnik, se vsestransko kulturno udejstvoval, predaval in vodil študentske duhovne vaje. Brez službe je bil do 22. oktobra 1941, ko je prior Valerijan Učak menil, da je bolje, da gre za kaplana v Črnomelj, kot da bi ga Italijani odposlali v internacijo. Tako se je 22. oktobra 1941 ponovno vrnil v Belo krajino, kjer je ostal vse do leta 1969.7 Tu je med drugim pomagal organizirati partizansko šolstvo in ustanoviti versko komisijo pri SNOS (febr. 1944).

Del Žabkarjeva originalnega zapisa Teh mojih 70 let, kjer je leta 1980 v Kropi na trinajstih gosto tipkanih straneh opisal svojo življenjsko pot. Na strani osem je na kratko opisal služenje vojaškega roka v Srbiji

Med služenjem vojaškega roka v Srbiji od 1. novembra 1937 do 1. maja 1938 je pisal razne zabeležke in pesmi pod skupnim naslovom Dnevi na jugu, kjer opisuje življenje v Srbiji, pa tudi v Makedoniji, na Kosovu ter Bosni in Hercegovini, kamor je potoval v času služenja vojaškega roka. Vsa ta potovanja mu je s t .i. dopusti omogočil predstojnik dr. Momčilo Radosavljevič, šef vojne bolnice v Kruševcu. V članku povzemam večji del njegovih »vojaških« zapisov, dodal sem tudi manjši izbor pesmi. Žabkar določene dogodke opisuje večkrat, pesmi pa piše z velikim pesniškim zanosom in močnim doživljanjem. Vse to gradivo, ki ga je spel skupaj z različnimi dokumenti in slikovnim gradivom v poseben zvezek, strani v njem so neoštevilčene, sem skušal urediti čim bolj kronološko, opremil sem ga tudi z ustreznimi naslovi.

Naslovna stran Žabkarjevih zapisov Dnevi na jugu, iz časa, ko je služil vojaški rok v Srbiji 1937–1938. Ta članek je napisan na podlagi gradiva v tem zvezku

Ena od notranjih strani Žabkarjevih zapisov Dnevi na jugu, kjer se nahaja tudi veliko pesmi, različnih dokumentov, razglednic in fotografij.

Uvodoma je v svoje »vojaške« zabeležke zapisal:

Moj preludij

Na jugu dnevi hitro so minili,
življenje je bilo lepo
in grenko tudi.
Vojaki so tovariši dobri bili,
a srečanj niz v kasarni
moj najtežji je preludij.

KONČALI ŠOLO SMO IN GREMO MED VOJAKE

Ko je končal fakulteto v Ljubljani, so ga namenili za kaplana v Metliko, kamor je šel koncem julija 1937. Vsak dan je čakal, da ga bodo poklicali k vojakom, vložil je tudi prošnjo, da bi šel takoj. Glasila se je tako:

Komandi vojnega okroga v Celju. Podpisani Lojze J. Žabkar, sin Alojzija, rojen 5. 1. 1910. v občini Raka, srez Krško, banovina Dravska, potrjen v Ljubljani leta 1932. in mu je bilo po členu 52 a Zakona o ustrojstvu Vojske in mornarice odložen nastop službe v kadru z odlokom z dnem 17. oktobra 1932. prosi, da se mu na podlagi priloženega potrdila (diplome) o dokončanih univerzitetnih študijev prizna šestmesečni bogoslovski rok v kadru, ki mu gre po členu 49. l. Vojaškega zakona.

Priloge: Potrdilo o končanih univerzitetnih študijah, Kolek za 20. Din za rešitev.

V Ljubljani, 10. julija 1937.

Lepo se je že privadil življenja v Metliki, ko mu je sredi oktobra metliški policaj prinesel poziv in brezplačno vozovnico za Celje. Nato si je dal narediti vojaški kovček, nabavil si je tudi jedilni pribor. Pred odhodom so mu v Metliki priredili poslovilni večer. Vsi učitelji in učiteljice so prišli k njemu, kjer so imeli veselo gostijo z glasbo. Gospodična Pika je imela častno dolžnost, da mu je prinesla lep »pušeljc«,8 ki ga je »na klobuk pripela, da ga ne bi burja vzela«. Za slovo so mu zapeli: »Oj ta regrutarska, oj ta zamazana, o kolikokrat boš ti še švicala /…/« Cel kup cvetja so mu nanosili tudi otroci, če bi vsega vzel s seboj, bi lahko »šumadinske krave enkrat nasitil.« S seboj na jug pa je vzel samo slovenski »pušeljc« – rdeče nageljne, rožmarin in roženkravt. Ko se je na jugu slučajno prikazal iz njegovega kovčka, so se mu nasmehnili, češ, kakšno dekle mora imeti, da mu je naredila tako lep »pušeljc«. »Ali vedel ni nihče, da je bil tako samo meni dan, da ni v njem nič solz se vjelo ob slovesu /…/«

V kasarni v Celju mu je bilo vse po domače. Oficirji so bili obzirni, brez problemov so lahko hodili iz kasarne. Čakali so na vlak iz Maribora, ki bo pripeljal rekrute dijake, namenjene na jug. Konec oktobra 1937 je v Celju napisal sedemkitično Rekrutsko pesem, katere prvi dve kitici se glasita:

Končani šolo smo in gremo med vojake:
Boječe stiskamo srce si plaho,
kam nas pošljejo smo radovedni,
kje čete mi dijaške bomo redni.

Pozabljeno je vse v kasarni bilo:
Siti smo že čakanja in Celja,
v pesmi še celo nemirni
hočemo odhodnega povelja.

Takrat je bil tudi gost pri celjskih kapucinih, ki so bili do njega zelo ljubeznivi. Pri celjskem županu Alojziju Mihelčiču je bil gost na kosilu. Z vlakom je pred odhodom za en dan odšel celo v Žalec in Gotovlje. Potem je prišel čas odhoda.

V kasarni so jih oskrbeli s špehom in hlebcem kruha. Določili so ga za vodjo skupine (v njej so bili še Tone Jelenc, OFM, Jože Vošnjak in Adolf Volasko), ki je bila določena za odhod v Kragujevac. Neki rekrut je bil »kruljav« kot Cromwell, pa je moral v Skopje.9 Zvečer so dobili ustna in pisna navodila, kako se morajo obnašati.10 Ob sedmih so v dolgem sprehodu odšli na vlak. Peli so na ves glas, da se je kar temnilo: »Delaj, delaj, dekle pušeljc /…/ Pozimi pa rožice ne cveto /…/ itd.«, da so bili vsi hripavi.

Pisna navodila, ki so jih pri vožnji z vlakom morali upoštevati rekruti.

S kovčki na ramenih in s pesmijo v ustih so marširali čudovito dobro razpoloženi. Šolski upravitelj Roter je pel tako dobre volje, kakor da bi zadel na državni loteriji dva milijona dinarjev. Na postaji poslavljanje, »cel trop deklet, mater, tet in stricev itd. se je cmerilo v robce, kot da bi šli na fronto.«

Dolg vlak je bil nabito poln, napolnili so ga kot sardele v konzervi. Vlak je potegnil v temno noč. Žabkar je bil miren in se je smejal mlademu fantu, ki je pil žganje, da bi pozabil na vse, kar se trenutno dogaja. V Zagreb so prišli ob deseti uri zvečer, kolodvor je bil poln vojakov, oficirjev in konjev. Tu so se jim pridružili Varaždinci, ki so jih nagnali v živinske vagone. Ko so vkrcali še konje, je vlak krenil proti Slavonskemu Brodu. V Zagrebu je 30. oktobra 1937 napisal štirikitično pesem Nasmihanje, zadnji dve kitici se glasita:

Vlak je bežal,
meril je daljino,
daleč so ostali moji znanci,
tih pozdrav poslali so mi od Brežic še Gorjanci …

Mati moja solzo z robcem je otrla,
nema na postaji vame se zazrla.
Sinko piši, ko dospeš v tujino,
sinko, kot si ljubil, ljubi domovino!

Na vlaku se je vrstila pesem za pesmijo, zaspali so ob drugi uri zjutraj. Jutranja zarja jih je zbudila v Slavonskem Brodu. Voda, kruh, voda. Bila je nedelja, praznik Kristusa Kralja! Jezil se je, ker na tako velik praznik ne bo mogel maševati niti ne iti k maši. Hudič naj vzame vse skupaj! Nikakor se ni mogel potolažiti.

Slavonska pokrajina mu je bila dolgočasna, zato je takrat dremal. Pred očmi pa se mu je odvijal film, kako bo v kasarni. Varaždinci in Hrvatje so takrat preklinjali in govorili tako, da jih še »svinje ne bi poslušale«. Vlak je sopihal proti Sremski Mitrovici, Rumi, Zemunu, ob progi so se pasle ovce in črede svinj. Z Zemuna je bil krasen pogled na prestolnico Beograd, ki ga je oblivalo pozno jesensko sonce. Med vožnjo iz Zemuna do Beograda je 31. 120 | Razprave Dnevi na jugu, 1937–1938 oktobra 1937 napisal štirikitično pesem, Slavonska pušča, zadnja kitica se glasi:

Vabila Sava v zlate je valove,
železni most pod vlakom je zastokal,
kot med Donavo in Savo se je zožil,
v Belgrad vlak opoldan je privozil.
Posavska dolgočasnost se je odmaknila,
na desno in na levo vame zro palače.
Popoldan vroč ugašal je večer v asfaltu,
pevačica v kafani nizki pesem je zapela v altu /…/

Beograd jih je sprejel vase, kakor veliko krokodilje žrelo. Sprehajali so se po mestu in ga občudovali. Žabkar zapiše: »Donava na severu, most v Zemun, Kalemegdan, Terezije, cel kup ljudi, ki se jim čaršija pravi. Vse polno elementov, ki so vse prej kot pa zahodnoevropski. Sliši se hreščeč glas iz gostiln. Ministrstva so velike mogočne palače, denar se tu steka v velike banke. Mesto spekulacij, trgovcev, zelenašev in kar hočeš.«

V Beogradu je 31. oktobra 1937 napisal štirikitično pesem Cerkev Kristusa Kralja, tretja kitica:

Romarji smo utrujeni na dolgi poti. Romarji?
Vojaki zvesti domovini.
Pustili dom smo, drage svoje,
sami bomo ves čas v tujini.

NA JUG OB MORAVI

Ob prepevanju slovenskih pesmi so jih ob peti uri popoldne natovorili na nov vlak, pol osebni, pol tovorni, in jih peljali v Šumadijo, v Kragujevac. Med vožnjo je 31. oktobra 1937 napisal petkitično pesem Deklica poje v večeru. Nekaj verzov:

Kovček se kovčka tišči,
na vlaku je polno ljudi.
Vmesna skromna postaja:
Deklice tri se smejijo,
okno odprto nasproti,
tihost večerno s pesmijo deklica moti.

Naveličani čredarskega nadzorstva in dolge utrujajoče vožnje so si želeli samo eno, da čim prej pridejo na cilj, v mesto, ki ga niti s fotografij niso poznali. Spomin pa jim je bežal nazaj domov. Na vsaki postaji jim je bilo bolj pusto. Ljudje z visokimi črnimi kučmami in pletenimi cokulami, ki so spominjale na malajske barke, so vstopali, izstopali in jih opazovali z radovednimi pogledi. Dolgo časa so stali na postaji v Lapovem. Bili so v Šumadiji, srcu Srbije. Noč je že legla na zemljo in vedeli so, da bodo še dve uri brzeli proti jugu. Preden so izstopili, so zapeli še eno pesem.

KRAGUJEVAC

Kakor ovce so jih izgnali iz vagonov. Drug drugemu so podajali kovčke, bili so slabe volje in nervozni. Iskali so se kakor izgubljeni otroci. Nasproti se jim je prismejal častnik: komandir Seid K. Kondurović, kapetan I. razreda. Njihov predstojnik v bolničarski četi je naročil voznike in se z njimi pogajal za ceno. Nato so se skupaj s kovčki vkrcali na vozove.

Tresoč so se vozili po razritih ulicah in cestah skozi še dokaj razsvetljeno mesto v kasarno v Vojno stalno bolnico. Kaldrma, kaldrma so udarjala kolesa in mršavi konji so se na vso moč potili, kočijaž pa jim je pravil o tem in onem v mestu. Kafana pri kafani, rdeče in rumene lučke, izložbe, pesem »pevačic« iz umazanih lokalov. Gruča vojakov, oficirji, psi in promenada. Povsod sami izpiti obrazi, menda zdravi sploh ne hodijo ob večerih na ulico.

V mestu je malo cerkva, nobenega znamenja, nič domačnosti, sam neskončen dolgčas. Stara dama, ki se je z njimi peljala na vozu, se jim je skušala prikupiti. Žabkar zapiše: »Hvala Bogu, da je kmalu izstopila.«

Voz je nato krenil v hrib, oni pa za njim peš. Prišli so do dolge železne ograje in parka, poznojesensko cvetje so osvetljevale električne luči. Pred njimi je bilo veliko poslopje, okna so bila vsa razsvetljena. Bili so pred staro vojno bolnico Šumadijske divizijske oblasti. Voznik je zložil kovčke k vratom, pobral od vsakega po enko »banko« (deset dinarjev) in odšel.

Požarni pri glavnem vhodu na vrt jih je gledal. Podnarednik Cvetković pa jih je čakal pred vrati. Smehljal se je in pokazal, naj mu sledijo. Žabkarjev kovček je bil težak, da je kar stokal pod njim. Skoz glavni vhod so prišli v kasarno …

KASARNA

Skozi vrt/park je vodila dolga pot, nato po stopnicah gor in spet dol, skozi nizka vrata v novo stavbo in v Dijaško sobo v pritličju. V sobi je bilo deset postelj, druga poleg druge. Na stenah samo kraljeva slika in »državna trikolora« (zastava). Vse je zaudarjalo po praznini. Notri ni bilo ne stolov, ne miz, ne omar, ne umivalnikov. Izbirali so si železne postelje. Vse so bile enako trde, visoke, nerodne.

Niso se še zavedali, da je treba opustiti vsako kritiko in se pač sprijazniti z novim domovanjem. Obotavljaje in z medsebojnim pomilovanjem so utrujeni legli k počitku. Upanje na kaj boljšega je splahnelo. Dvajset mladih fantov je spalo v mali sobi in zoprno težak zrak jih je tiščal v prsih, ko so se zjutraj zbudili. Dežurni jih je prišel budit: »Ajde vojsko, diži se!«

Prvo jutro v kasarni mu je bilo kakor pol sodnega dneva. Spoznanje, da ne smeš ven, da moraš čakati povelje za zajtrk, da ne smeš v cerkev maševati, ne k sveti maši, in še da je vse skupaj ena sama narejenost, je v njih sprožilo bolestno utesnjenost. V njihovih srcih je ubilo vso korajžo in voljo.

Soba je bila na novo pobeljena. Vse stenice so očitno zamazali v špranje, da tisto prvo noč ni čutil nobene. Tudi pozneje je imel pred temi rdečimi in na videz mirnimi živalcami mir. Kar gre zahvala komandirju Seid I. Konduroviću, ki je energično skrbel za čistočo. Na stenah pa ni nikjer bilo niti križa, nič božjega. Ko je molil jutranjo molitev, se je spraševal, kako se bo na vse to privadil.

Soba v kasarni.

Za praznik Vseh svetih so stari vojaki lahko odšli v mesto. Novinci pa niso smeli niti v cerkev niti na pokopališče. Bil je lep sončen dan, pa so morali biti doma za ograjo. In zato seveda slabe volje. Še hudič ne bi zdržal tako vtisnjen v vsakdanjost uniformirane neumnosti!

Vendar so imeli s seboj slovensko pesem in peli so, da je dolgčas kar zbežal iz kasarne. Vošnjakov Jože je pel tenor in kar brnel. Prvi dan so tako srečno preživeli, da so lahko zvečer, utrujeni od brezdelja, legli v trde postelje.

VOJAŠKA SUKNJA

Na tešče so jih postavili v dve vrsti in jim naročili, da se morajo prešteti. Langerholz in Ante Marušič sta bila prva v njegovi četi, Rupar z nadimkom dobri vojak Švejk in Volasko pa zadnja. Ko so korakali po mestu, so šli prvi počasi, zadnji pa so tekli.

Pred skladiščem so čakali celo uro. Vojak mora čakati. Vsak kos obleke, ki jim jo je dal podnarednik, so morali posebej podpisati in zavesti v protokol. Najprej so dobili jopico, ki se ji pravi po vojaško »koporan«, zatem hlače ali srbsko »čakšire«, pas z imenom »opasač« ovijalke in »cokule«, to je čevlje in nazadnje šele plašč, ki ima turško ime »šinjel«, krona vsega pa je bila čepica, ki jo nosi vsak Srb, po imenu »šajkača«. Vse to so jim naložili v 124 | Razprave Dnevi na jugu, 1937–1938 naročje in dodali še perilo, postrigli lase in jih gnali v štiriredih skozi mesto na kopanje v vojaško kopališče.

Po kopeli so se preoblekli in gledali drug drugega, kako zgledajo v »tej vojaški suknji«. Domov grede so morali prepevati. Seveda najprej: »Oj ta vojaški boben …« Kar odmevalo je po kragujevških ulicah. Dekleta so debelo gledala, ker niso bila vajena slišati tako ubranih glasov. Bili so sami študentje in bilo jih je veliko.

Prve ure v uniformi so bili nerodni. Koraki so bili trdi. Nekateri si na noben način niso znali sami naviti ovojk, pripeti pasu itd. Postali so pravi vojaki, čeprav niso imeli ne bajoneta ne puške. »Če bi me videla moja mati, bi se smejala …« je nekdo pripomnil, ko so se gledali in primerjali, komu so hlače prevelike, komu jopica preširoka, čepica premajhna. Vsekakor, eno je bilo nesporno, trebuha ne spraviš pod vojaško uniformo.

V kasarni, Žabkar drugi z leve

Čevlji so tako glasno udarjali po kaldrmi, da si že sto metrov v naprej vedel, da ti nasproti krevsa vojak, ki je komaj začel nositi vojaško suknjo. Spočetka je bil vesel, pozneje pa je samo štel dneve, kdaj bo spet lahko odložil vojaško suknjo. Spraševal se je, kdo je kriv, da se zaničuje vojaška uniforma? Menil je, da bi dijaki morali imeti posebno obleko, ki bi jih ločila od drugih vojakov že na prvi pogled. Oznaka – dva prekrižana meča pod vratom je že pomenila nekaj, ampak ne dovolj. Okusna obleka naj bi bolj pritegnila dijake v vojaški stan in bi se posledično veselili vojaške suknje. Tako pa so vsi govorili le o nekih cunjah in o neoku- Razprave | 125 Dnevi na jugu, 1937–1938 snosti blaga, barve, oblike itd. Toda tudi prekrižani meči so jih dobro ščitili. Vsakdo jih je vikal in ker so imeli skoraj vsi očala, so se zdeli vsem še bolj kulturni in učeni. Ta dva meča sta pomenila več kot oba kilograma možganov v glavi.

Šest mesecev bo nosil vojaško suknjo. Bog ve, kdo bo potem nosil njegovo, se je spraševal

SEVDALINKA

Deset dni so bili v kasarni brez vsake lepe misli, brez vsakega diha zunanjega sveta, brez svete maše, vkovani v temne okove »remca«,11 ki nič ne ve in nič vedeti ne sme. Čudno veliko sprememb se je zgodilo v teh dneh. Naučili so se korakati paradni korak, pozdravljanja, ki ga ne bo nikoli pozabil, šteti zvezde na ramenih, poslušati, če jim je še tako neumen kaplar kaj v glavo vtepal, molčati, požirati grenke in prositi za vsako malenkost. Vsega tega niso bili vajeni, zato jih je vsako podrejanje bolelo. Največ pa so lenarili v ozračju, ki ni spodbudilo nobene lepe in pametne misli. Tako so živeli iz dneva v dan.

Kotel za hrano je bil umazan, vsak dan so se mu bližali z isto disciplino -»pravac za hlebac«12 in še »pravac za kazan« 13. Gnani so bili kot ovce v vrsti po dva in dva. Molitev sta na povelje izvajala enkrat pravoslavni, enkrat katoliški vojak. Potem so v gosjem redu šli pomivat porcije in sklede v kuhinjo, ki je bila polna muh in ščurkov, da jim je kar v trebuhu gomazelo. Nato so šli nazaj v sobe, kjer je bral brevir, sledili so razgovori, debate, tarokiranje; karte je s seboj prinesel p. Kalist. Pri taroku so nalagali podoficirje, da to niso navadne igralne karte, ker je bilo kartanje pri vojakih strogo prepovedano. Od pete do sedme ure so imeli vedno na programu petje v njihovi sobi. Vošnjakov tenor, Breznikov bariton in Langerhozov bas, so bili glasovi, da je še upravnik bolnice večkrat postal pod njihovim oknom in poslušal. Ti vojaški večeri s pesmijo so se jim za vedno vtisnili v spomin.

Kadar se mu zvečer ni ljubilo spati, je naročil bosanskemu ciganu, ki je spal poleg njega, da mu je zapel uspavanko. Sevdalinko, ob kateri je hitro zaspal.14 Fant je tako občuteno pel, da se je zraven jokal. Zidanje Skadra na Bojani, Pašino slovo v Istambulu, Crven fesić, Golubice bela …

Golubice bela,
što si nevesela?
Kako ne bi bila
jadna ne vesela,
kad moj golub leti,
od jata do jata
i on grli in ljubi
golubice bele, moje drugarice …

Golubane beli,
kad ćeš doći k meni?
Golubice bela,
nemoj tugovati!
opet će se golub
natrag da se vrati…

Žabkar mu ni zameril, če ga je potem, ko je zapel vse pesmi, ki jih je znal, zbudil in ga vprašal, če je zadovoljen in če je bilo lepo. Kadar je pel Crven fesić, se je tako razvnel, da ga je moral miriti. Vedel je, da mu je »srce pelo z usti« in da je imel pred očmi svoje dekle Bosiljko …

Nenehno pa jih je jezilo, ker niso smeli maševati. Dejali so jim, da pred prisego sploh ne smejo v mesto. Smeli so samo na »Slavo«15 v okviru kasarne v Garnizonu »Vozarskega polka«. Pop, katoliški duhovnik, in muslimanski Hodža, so opravljali obrede. Začel je tisti, katerih vernikov je bilo več.

Deseti november je le prišel. Gnali so jih k zaprisegi v bližnjo cerkev. Vojaški duhovnik g. Anton Ronko jim je navdušeno govoril o vojaški zvestobi, resnosti prisege, žrtvi za državo itd. Vsi so ga napeto poslušali. Zunaj dvorišča, pred prosvetno dvorano, so jih fotografirali. V Park Hotelu so zajtrkovali. Popoldan so imeli od ene do osme ure prvič dovoljenje, da so smeli svobodno v mesto. »Dozvola za slobodan izlaz u varoš« s komandirjevim podpisom. G. Ronko jih je vse povabil zvečer k Milošu v kolonijo »Pri lepem razgledu«, kjer so jedli »šumadinsko kajgano.«16 Peli so pesmi in bili veselega razpoloženja. Pozno zvečer so peli generalu Martinoviću podoknice. Prvič v življenju je jedel »koljivo«,17 sladko in kolač itd. Minilo je prvih štirinajst dni vojaščine.

Dovoljenje vojaku Jožetu Žabkarju – Alojziju za prost izhod v mesto Kragujevac zaradi njegovih osebnih zadev. Dovoljenje velja od 13. do 20.30 ure. Šumadinska stalna bolnica, 19. december 1937.

Prvi z leve Jože Žabkar – Alojzij v Kragujevcu, 1937/38.

VOJAŠKA PRISEGA

Žabkar opiše vojaško prisego kot slovesno obljubo, ki je dana v imenu božjem, kot najbolj vzvišena in svečana obveznost, da hoče vojak svojo dolžnost izpolniti ne glede na žrtve, potrebne v ta namen. S prisego se vojak zaveže, da bo poslušen, zvest in vdan svojemu kralju in svojim predstojnikom. Domovini se zaobljubi, da jo bo branil s svojim življenjem, svoji vojaški zastavi pa se zaobljubi, da je ne bo nikdar zapustil ali se ji izneveril. S prisego kliče vojak Boga in svojo vest za pričo, da govori resnico, svojo čast in življenje pa zastavi kot poroštvo dane obljube. Prisega se pred duhovnikom, kot posrednikom med Bogom in ljudmi: pri sv. Evangeliju in križu, kot znamenjih, ki ga bosta navajala in spremljala k izvrševanju dolžnosti: pred zastavo, kot vojaško svetinjo, ki predstavlja kralja in domovino, katerima vojak prisega.

»/Pravila službe, t. 55. 56./«
Prisega (zakletva) kakršno vsak vojak ob
nastopu službe priseže, se glasi:

Jaz, (ime in priimek), prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom vrhovnemu poveljniku oboroženih sil, kralju Jugoslavije Petru Drugemu, vedno in v vseh okoliščinah biti zvest, z vso dušo predan in pokoren, da se bom za kralja in domovino pogumno boril, da vojaško prisego nikdar in nikjer ne bom prelomil in da bom ubogal vse ukaze nadrejenih starešin in jih zvesto izvrševal. Tako mi Bog pomagaj!18 Enkrat izrečena prisega velja za ves čas trajanja vojaške službe. /t. 372./

SVETA MAŠA PRI VOJAKIH

Šele 13. novembra 1937, na god svetega Stanislava, je smel prvikrat maševati. Najbolj ga je bolelo in tudi vse ostale, da je bil štirinajst dni brez svete maše oziroma ni mogel maševati. Čim bolj so se trudili, da bi smeli maševati, tem bolj so se jim postavljale različne ovire. Vse so si morali kupiti sami: vino za sv. mašo, sveče, purifikatorije,19 lavabo robčke, amikte20 itd. Le star obrabljen mašni plašč in že čudno zdelan kelih21 jim je prepustil g. Župnik Vinodolac, ki je bil sicer velik revež, a dober po srcu. Šumadincem je bil v želodcu, vernikom pa dober pastir, ki se je zanje res veliko žrtvoval. Imeli so revno cerkvico, kapelo, utesnjeno zakristijo in samo en oltar. Kar ob steni so si naredili še en prenosni oltar, da so se lažje zvrstili. Osemnajst duhovnikov je moralo od petih do pol osmih odmaševati pri dveh oltarjih. Drug drugemu so ministrirali in vmes molili brevir. Pri tem so hiteli, da niso nikoli zamudili svojega dela v uradih. Ljudje so radi prihajali k njihovim svetim mašam. V adventu so imeli tudi zornice.

Seveda je bilo vse drugače kot doma v Sloveniji. Po dolgem času so si izvojevali vso svobodo: smeli so svobodno v mesto, maševati, iti od poldne do dveh v mesto in prav tako zvečer za večerjo. Tako so lahko hodili tudi k večernicam, tudi »visitatio Sanctissimi«22 so večkrat napravili.

Njihovo vojaško življenje je potem postalo povsem drugačno. Pomagali so spovedovati vojaškemu duhovniku kot tudi župniku. Spovedovali so za gimnazije, za ljudske šole, vojake itd. Bili so dušni pastirji. V svoje zabeležke je takrat zapisal prednosti, ki so jih imeli duhovniki pri vojakih:

Naredjenje Min. Vojske i Mornarice Dj. br. 26.720/34. 4. jan 1935. Vojni list: Tačaka 3 pod a) čl. 49. Zakona o ustrojstvu Vojske i Mornarice: grupirani po vjeroispovesti magde če ostati samo, dok ne završe najnužniju vojničku obuku. Za to vreme imaju biti u vojničkom odelu ali se neće brijati ni šišati ako to po svojim vjerskim obredima ne smeju činiti. Po završenoj vojnoj obuci redove djake razporediti po vojnim bolnicama izvan dotadašnjeg garnizona … Da se ne upotrebljavaju na službe, dužnosti i radove koji ne dolikuju njihovom svešteničkom zvanju …

Ministar V. i M.: Petar Živkovič. F. Br 22, 910 od 8. nov 1935. in Dj. Br. 16.672. z dnem 15. avgusta 1932.

Skupinski portret vojakov z vojaškim duhovnikom, Žabkar stoji v tretji vrsti peti z leve, za duhovnikom v črni obleki

VOJAŠKI GOSPOD DUHOVNIK

Posebej dober vtis je na Žabkarja naredil gospod Tone Ronko, ki je bil nekako njihov duhovni vodja pri vojakih. Žabkar ga je imel rad, čeprav ga je Ronko nekajkrat tudi »pošteno prijel.« Na Sokolski ul. 3. so ga večkrat obiskali. Ob črni kavi, pri čaši vina ali ob skodelici šumadinskega čaja, tudi pri torti za Štefanovo, so zapeli. Vodil jih je v kolonijo in seznanil z dobrimi ljudmi. V njegovi družbi so pozabili na kasarno in na vse sitnosti. Gospod Ronko jih je ščitil in zagovarjal. Organiziral je tudi pevski zbor. Če je bilo treba, je posredoval pisno ali telefonsko, in tudi okregal jih je pošteno, če so ga kje kaj polomili, oziroma imeli premalo vojaškega duha. Božičnica in polnočnica sta bila lepa dokumenta katoliške zavednosti. Ko so ob novem letu prišli iz počitnic in so jih prekomandirali, jih je navduševal, kako lepo bo v Kruševcu.

Ko je Žabkar odhajal iz vojaške službe, ga je šel obiskat v Kragujevac. Žal je bil Ronko takrat nekje na potovanju in se mu ni mogel tudi osebno zahvaliti za vse dobro, kar mu je storil. Imel ga je namreč za dobrega svetovalca in prijatelja, tako pri vojakih v Kragujevcu kot tudi v Kruševcu. Ob tem je Žabkar zapisal: »Naj mu Bog vse povrne, kar mi je dobrega in koristnega storil!«

Se nadaljuje ...

Vir: Restrospektive, Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna področja V/1