Črnomelj fčasih (412)

Peter Panjan:

Konec petdesetih let, ko sem se rodil, in v prvi polovici šestdesetih let, v naši vasi še niso brnele motorne žage in traktorji. Takrat smo za pripravo drv uporabljali izključno "amerikanko" in sekiro, za transport drv iz gozda pa volovsko vprego. Drva za kurjavo smo v tistih časih najpogosteje pripravljali pozimi. Poleti in v jeseni je bilo dela na kmetiji preprosto preveč. Opravila na kmetiji so si sledila nepretrgoma, od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Spomladanskemu delu v vinogradu, je sledilo sajenje krompirja, koruze in ostalih poljščin. Kmalu zatem gnojenje ali okopavanje vinograda, krompirja in koruze. Konec maja smo pričeli s prvo košnjo detelje. Prve dni julija se je pričela žetev pšenice, ki je trajala cel teden. Ko smo pokosili strnišče, smo njive preorali, ter zasejali ajdo in repo. Zatem spet košnja na vseh koncih in krajih. Med in po mlatvi, ki je bila v začetku avgusta, smo pričeli z košnjo v košenicah (senožetih). Vmes smo »prašili« trtje. Sledila je košnja otave in kopanje krompirja. V začetku oktobra je bila trgatev in spravilo koruze in ostalih poljščin. V tistih časih smo imeli tudi zelo veliko jabolk, sliv in hrušk. Iz odpadlega sadja, ki smo ga pobirali (najpogosteje otroci) celo jesen, smo kuhali šnops. Kot sem omenil

v enem od prejšnjih FB zapisov, je bila prodaja vina in šnopsa pomemben vir zaslužka na kmetiji. V drugi polovici oktobra smo želi steljo za »nastilj« živini v hlevu. Le pozimi, ko na kmetih nismo bili zaposleni z delom na polju ali vinogradu, smo imeli čas za pripravo drv. Za drva smo najpogosteje porabili vrhove in veje hrastov ali bukev, ki smo jih posekali že prejšnje leto za prodajo. Sicer pa smo posekali posušena ali polomljena drevesa. Če so bile snežne razmere ugodne, smo s sanmi z volovsko vprego vlačili drva iz gozda do doma. Po strmih in slabo vzdrževanih gozdnih poteh je bil takšen transport celo lažji od vožnje z vozom (lesenimi okovanimi kolesi) v ostalih letnih časih. Na saneh je bil pritrjen »oplen«, na katerega smo namestili in pričvrstili sprednji del hlodov, zadnji del hloda pa se je vlekel po tleh. Po strmih zamrznjenih poteh so bile sani včasih prehitre, zato smo za zavoro uporabili verigo, ki smo jo namestili na sanke tako, da jo je potegnilo pod spodnjo stranico ene od krivin. Pogosto pa smo z volovsko vprego privlekli les za drva tudi po snegu naravnost iz gozda do doma. Za vleko je bil najbolj primeren lahek sneg, pršič, ne pa tudi težek, moker sneg. Da smo pri tem delu zmrzovali, tako mi kot živina, mi najbrž ni treba posebej razlagati. Doma smo hlode postavili na »kobiljače« in jih ražagali z amerikanko, tanjše veje pa smo razsekali s sekiro. Naša soseda, teta Andinčeva, ki je na stara leta ostala sama na domačiji, je nas (sosedove otroke) pogosto prosila, da smo ji pomagali žagati drva z amerikanko. Najbolj smo bili veseli, če je bilo deblo, ki smo ga žagali, votlo ali trhlo, saj se je žaga vanj hitreje pogrezala. Sicer pa je bilo žaganje z amerikanko za najstnika precej naporno delo.

Drva, ki smo jih sredi zime privlekli domov, so bila vse prej kot suha. Pomagali smo si tako, da smo jih zvečer naložili ob strani znotraj krušne peči, da so se v razgreti peči čez noč osušila. Se pa je večkrat zgodilo, da so zagorela in takrat smo trepetali, da se ne bo vžgal dimnik. Pozimi je bil najbolj ogret prostor kuhinja, saj je v »šporhetu« gorelo cel dan. Spalnico (hišo) in zadnjo sobo (štiblc) pa je ogrevala krušna peč. Hiše grajene iz kamna, so bile brez toplotne izolacije, okna pa najbolj enostavno zasteklena, zato je bilo toplo le v bližini krušne peči. Ko sem med pisanjem domače naloge sedel za mizo pri oknu, me je zelo zeblo. Pozimi, ko je pritisnil mraz, so bile na okenskih šipah ledene rože. Ko smo zvečer šli spat, smo se skrili pod »kulter« in pokrili z vsem, kar je bilo pri roki. Pozimi smo se otroci najraje sankali v »Štrkovem boki«. Domov smo se vrnili premraženi in mokri. Ogreli in posušili smo se tako, da smo zlezli na krušno peč.

Na priloženi fotografiji, ki je bila posneta 29.11.1959, vidimo, kako so pripravljali drva pri Panjanovih, domačiji na kateri je bil rojen moj oče. Tokrat so pohiteli, saj pripravljajo drva še pred pravo zimo. Z amerikanko žagata teta Minca - Marija Panjan roj. Jonke (1928-2012) in njen svak oz. moj stric Jurij Panjan (1919-1999). Pomagata jima Vinko in Marjana, moja bratranec in sestrična.

Fotografija je iz družinskega arhiva Ivanke Panjan, por. Jakovac.