Črnomelj fčasih (366)

Peter Panjan:

Pred stopetdesetimi leti pot iz (od sveta odrezane) Poljanske doline ob Kolpi v Ameriko, za mladega človeka ni bil mačji kašelj. Najprej so morali z vlakom prepotovati skoraj vso Evropo, da so prišli do atlantskih pristanišč (Antwerpen v Belgiji, Le Havre v Franciji in Bremen v Nemčiji), od koder so vodile redne ladijske potniške linije z Ameriko. Obstajala pa je tudi ladijska povezava iz Trsta, ki pa je bila, kot kaže, cenovno manj ugodna. Tisti, ki so se odpravili v Ameriko še v prvi polovici 19. stoletja, so tja potovali z jadrnicami. Pot je trajala več tednov, potniki pa so praviloma imeli hude težave z morsko boleznijo.

Tehnološki razvoj v drugi polovici 19. stoletja je omogočil potovanja s parniki, ki so bili večji, hitrejši, udobnejši in varnejši. V ameriškem pismu, ki je bilo objavljeno leta 1854 v katoliškem časopisu Zgodnja Danica, je misijonar Franc Pirc rojakom, ki so se namenili odpotovati v Ameriko, svetoval »da naj se čez morje ne vozijo na jadrinikih (barkah na platno), ampak zmiraj na parabrodu (barkah, ki jih ogenj žene). S parabrodi se pride čez morje v novi svet v 12 dneh brez vse nevarnosti«.

Kako so torej ti mladi ljudje našli pot v tako oddaljene kraje in kako so se znašli na poti in v obljubljeno deželo? Večina njih je v domovini končala takratno štiriletno osnovno šolo in ni znala angleškega jezika. So pa bili mnogi med njimi naravno nadarjeni, željni uspeha, trdoživi, predvsem pa delavni in skromni. Presenečen sem bil, ko sem prečital, da so Slovenci odhajali na delo v Ameriko s posredovanjem zastopnikov raznih tamkajšnjih podjetij. Mislil sem, da so takšne agencije izum današnje družbe. V Ljubljani je bilo takrat kar nekaj potovalnih agencij, ki so se ukvarjale s tem zelo dobičkonosnim poslom. Njihovi agentje so po slovenskih vaseh in trgih novačili ljudi za delo v Ameriki. Kraje so preplavili tudi reklamni plakati in tudi časopisi so bili polni oglasov teh agencij. Tako sem v isti številki Slovenca iz leta 1905 našel kar sedem oglasov potovalnih agencij (glej priloženo sliko). Na začetku dvajsetega stoletja so postala potovanja v Ameriko cenovno dostopna večini Slovencev. Tako je leta 1904 potovanje iz Ljubljane do New Yorka stalo 70 goldinarjev. Za primerjavo: krojač je v tistih časih zaslužil 200 do 400 goldinarjev na mesec.

Je pa bilo potovanje v Ameriko za mnoge prava kalvarija. Marija Makarovič je v knjigi Predgrad in Predgrajci objavila tri takšne zgodbe, ki jih je njej povedala poljanska babica Meta Štaudohar. Prva zgodba govori o nekem osibenskem fantu, ki se je pri ljudeh, kjer je služil, naučil vezati glinaste posode. S tem znanjem si je šel iskat delo na Hrvaško. Nekje na poti ga je srečal agent, ki je nabiral delavce za ameriške firme. Fanta je pregovoril, da se je podal na pot v Ameriko. Fant je bil nepismen, zato domov ni sporočil kam odhaja. Domači so bili prepričani, da se je nekje v tujini ponesrečil. Čez kakšno leto, ko se je v Ameriki naučil čitati in pisati, je domačim napisal pismo. Ko je župnik prečital pismo domačim, je fantova stara mama veselo razlagala sosedom »da se je njihov Matjine oglasil, nekje iz Amerike. Pravijo, da je to jako daleč, še dlje od Ogulina«.

Druga Metina zgodba govori o tem, kako so agentje, ki so nabirali delavce za ameriške firme, med seboj trgovali s temi ljudmi. Tako se je zgodilo, da je nekdo v Ameriki hotel vzeti k sebi sosedova sinova iz domače vasi, a ju je agent prodal drugemu agentu, ki pa je delal za Južno Ameriko. Tako sta brata namesto v Severno, odpotovala v Južno Ameriko (Brazilijo). Tam sta živela suženjsko življenje. Nekako jima je uspelo pobegniti iz ujetništva in pribežati v Sao Paolo, kjer sta s trdim delom prigospodarila veliko premoženje.

Tretja Metina zgodba se nanaša na Petra Rupeta ml. (1843-1923), o katerem sem že pisal. Peter se je l. 1861, kot osemnajstletni fant, odpravil v Ameriko za očetom, ki je tam že krošnjaril. V domovini je končal le dveletno nemško šolo. Ko je prispel v Ameriko je bil povsem izgubljen. Šel je kar na prvi vlak in se vozil in vozil. Nekdo od potnikov je opazil, da je fant v stiski in da mu gre na jok, zato ga je predal kondukterju. Ta je fantu le s težavo dopovedal, da mora izstopiti, ker je že tam, kamor je bil namenjen. Ko je izstopil pa spet ni vedel ne kod ne kam. Obupan se je usedel na progo in rekel: »O Bog, pomagaj mi, mamica moja, kje si«. V tistem trenutku je k njemu pristopil nek Hrvat, ki je razumel kaj govori, in ga odpeljal v Calumet k očetu. Ta nebogljeni fant je v naslednjih letih s trdim delom postal eden najuspešnejih poslovnežev v tem delu Amerike. Skoraj pol stoletja je vodil trgovine z mešanim blagom v Calumetu in Hancocku. Bil je tudi podpredsednik banke »Merchants and Mines Bank of Calumet«in direktor ter zakladnik rudarske družbe »Calumet & Arizona and New Cornelia«.