Odgovornost lastnika vozila za prekršek

Občinski redarji lahko na podlagi določb Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in sicer 15. člena na cestah v naselju (vključno z nekategoriziranimi cestami, ki se uporabljajo za javni cestni promet), na občinskih cestah zunaj naselja in nekategoriziranih cestah zunaj naselja, ki se uporabljajo za javni cestni promet, izvajajo nadzor nad določbami ZPrCP. Med drugim lahko kontrolirajo tudi hitrost vožnje. Pri tem pa lahko skladno z 2. odstavkom 15. člena ZPrCP pri prekrške prehitre vožnje ugotavljajo izključno s samodejnimi napravami in sredstvi za nadzor prometa, s katerimi se prekrški slikovno dokumentirajo, pri tem pa nimajo pravice ustaviti voznika.

Odgovor na drugi del vprašanja pa je bolj kompleksen. Za potrebe tega prispevka pa pojasnjujem, da gre v primeru odgovornosti lastnika vozila za prekršek dejansko za obratno dokazno breme, saj se od »obdolženega« zahteva, da dokaže svojo nedolžnost. Na videz opisano posega v domnevo nedolžnosti, vendar pa je Ustavno sodišče RS odločilo, da gre za ustavno dopustno ureditev. Odgovornost lastnika vozila je bila urejena že v prej veljavnem Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Ustavno sodišče pa je odločalo o ustavnosti tega določila in odločilo z odločbo številka U-I-295/05-38 z dne 19.6.2008 v kateri je med drugim zapisalo: »Zakonodajalec je imel za tako ureditev ustavno dopusten cilj. Domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila zagotavlja učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ukrep je nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja. Izpolnjen je tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Omejitev je v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenega cilja, ker prihaja v poštev pri prekrških, za katere ni mogoče izreči kazni zapora; obdolženec pa se razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška. Zato izpodbijana določba ni v neskladju s 27. členom Ustave.« Sodišče se je tako postavilo na stališče, da gre za pravno domnevo, ki jo je možno izpodbiti. Že ustavno sodišče in naknadna sodna praksa pa je izoblikovala standarde dokazovanja, saj je standard nižji. Ustavno sodišče je v prej citirani odločbi navedlo, da lastnik vozila ne rabi z dokazi prepričati sodišče, da ni storilec prekrška, temveč lastniku vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Torej moja lastnik vozila predložiti dokaze, ki vzbujajo razumen dvom oziroma govorijo v pride dejstvu, da je bil lastnik vozila v času storitve prekrška nekje drugje. In če to izkaže, je potrebno postopek zoper njega ustaviti.