Zaljubljenost in ljubezen (21)

Kdo med nami ni vsaj enkrat v življenju občutil tistih značilnih metuljčkov v trebuhu ob misli na ljubljeno osebo? Znojenje dlani, hitrejši srčni utrip in občutek čiste sreče v bližini nekoga, ki nas privlači, so skoraj univerzalne izkušnje zaljubljenosti. Ta občutek prinaša čarobnost, ki obarva naše življenje z intenzivnimi čustvi in pričakovanji.

Čeprav smo se mogoče vsi že srečali z zaljubljenostjo, o njej pogosto vemo premalo.

Zaljubljenost razumemo kot uvod v ljubezen, kot prvo stopnjo ljubezni ter da se brez nje ljubezen sploh ne more zgoditi. A temu ni tako.

Zaljubljenost in ljubezen sta dva povsem različna psihološka procesa.

Zaljubljenost temelji na idealizaciji, medtem ko je ljubezen rezultat globoke čustvene navezanosti.

Ljubezen ne potrebuje zaljubljenosti

Pomembno je razumeti, da ljubezen ni nujno rezultat zaljubljenosti. Na primer, dogovorjeni zakoni, ki so v naši kulturi danes ne obstajajo, so v nekaterih delih sveta še vedno prisotni. Mnogo teh zakonov se razvije v ljubeče odnose, ki temeljijo na spoštovanju, podpori in skupnih prizadevanjih. Podobno je s partnerstvi, ki nastanejo iz dolgoletnih prijateljstev. Takšni odnosi imajo potencial biti zelo dobri, saj temeljijo na tem, da partnerja poznata lastnosti drug drugega. Tako lahko pretehtata koliko sta skladna in se premišljeno odločita za skupno pot.

Idealizacija kot osnova zaljubljenosti

Nasprotno pa zaljubljenost pogosto zamegli naš realen pogled na partnerja. Ko smo zaljubljeni, si ustvarimo idealizirano podobo osebe, ki nam je všeč, in nanjo projiciramo svoje predstave o popolnem partnerju. Namesto, da bi videli partnerja takšnega, kot je, ga vidimo tako, kot bi želeli, da je. Ob tem pa zanemarimo kakšen značaj ima oseba, kako se vede, kakšen ima življenjski slog, saj smo prepričani, da smo našli popolnega partnerja.

Ta idealizacija lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let, a ko zaljubljenost začne popuščati, se soočimo z resničnim partnerjem. Lastnosti, ki smo jih prej dojemali kot privlačne, lahko postanejo vir frustracij. Na primer, partnerja, ki smo ga doživljali kot humornega, lahko kasneje vidimo kot neresnega; čustveno osebo lahko začnemo dojemati kot pretirano občutljivo; nekoga, ki smo ga občudovali kot uživača, lahko doživljamo kot lenega.

Izzivi v odnosih po zaljubljenosti

Veliko parov v času zaljubljenosti ustvari družine, kar lahko zaplete dinamiko odnosa. Prihod otroka, ki spremeni rutino in poveča obremenitve, pogosto razkrije razlike, ki so bile prej nepomembne. Na primer, različni pogledi na vzgojo ali usklajevanje vsakdanjih obveznosti lahko postanejo večji vir konfliktov.

V sodobni družbi je zaljubljenost, kot beremo v knjigah ali gledamo v filmih, pogosto povzdignjena v ideal, kar lahko vodi v nerealna pričakovanja do partnerstev. Dejstvo, da je nekdo zaljubljen, ni zagotovilo za uspešen odnos, še manj pa pomeni, da intenzivnejša zaljubljenost vodi v močnejšo ljubezen.

Premišljenost kot temelj ljubezni

Ko se zaljubimo, je kljub čustvom ključno razmisliti, ali je ta oseba res primeren partner za dolgoročen odnos. Odprt pogovor o ključnih življenjskih vprašanjih, na primer, kje bomo živeli, kako bomo ravnali s financami, kakšna so pričakovanja glede vzgoje otrok ali reševanja konfliktov, je nepogrešljiv za prihodnjo stabilnost odnosa. Takšni pogovori se morda zdijo neosebni, a so ključni za dolgoročno srečo.

Partnerja moramo izbrati premišljeno, z zavedanjem, da bomo z njim preživeli velik del življenja. Lastnosti, ki se nam v zaljubljenosti zdijo simpatične, nas lahko kasneje motijo, zato je pomembno presoditi skladnost med našimi vrednotami in načinom življenja.

Čeprav se zdi takšna premišljenost manj romantična, prav ta pristop omogoča razvoj varne in stabilne navezanosti, ki je osnova prave ljubezni ter dolgoročen, stabilen in srečen zakon.