Te perfekcionizem podpira ali zavira? (12)

Pred kratkim sem poslušala zanimiv podkast o perfekcionizmu, ki me je zelo pritegnil, saj se tudi sama prepoznam kot perfekcionistko.

Pa vendar perfekcionizem ni tako pozitivna stvar, kot si morda mislimo.

Naša sodobna družba spodbuja perfekcionizem. Na socialnih medijih vidimo ljudi, ki so videti popolni, brez gubic na obrazu, kako uživajo na peščenih plažah Maldivov, jedo v najboljših restavracijah in se vozijo z luksuznimi avtomobili. Imajo popolne odnose s partnerji, s katerimi se ljubijo tudi po dvajsetih letih skupnega življenja, ter vzorno vzgojene otroke.

Tudi v službi so nagrajeni tisti, ki se ženejo do same izgorelosti. Gledamo to v svoji okolici, na socialnih medijih in pri sodelavcih ter se sprašujemo, kaj je narobe z nami. Nato se začnemo tudi sami gnati za to perfekcijo.

V resnici se perfekcionizem pogosto začne že v otroštvu. Morda smo morali dokazovati svojo vrednost za starševsko ljubezen, tako da smo bili pridni, dosegali najboljše ocene in se trudili biti vzorni otroci. Pohvale in nagrade so pogosto prihajale le ob izjemnih dosežkih, kar je še okrepilo našo potrebo po popolnosti.

Odraščamo in ta perfekcionizem nam koristi pri doseganju dobrih ocen v šoli in napredovanju na delovnem mestu. Potem pa enkrat nastopijo težave.

Morda smo doma popolnoma izčrpani, ker se želimo ukvarjati z otroki, popravljati po hiši, kuhati kosilo, se družiti s kolegi in jih gostiti na zabavi, nakupovati, otrokom pomagati pri domači nalogi, imeti vrt, rezervirati dopust, opravljati popoldansko delo, nesti delo domov, v službi biti najboljši … vse to vodi v izčrpanost in končno nezadovoljstvo.

Naenkrat nam ta perfekcionizem, ki nam je nekoč pomagal, ne pomaga in ne koristi več, temveč nas ovira in povzroča težave.

Tudi meni je perfekcionizem v življenju zelo koristil do neke točke. Ker sem bila pridna v šoli, sem od učiteljev dobila pohvalo, ki je doma nisem. To me je gnalo, da sem se dokazovala, pridobivala nazive, potrdila in priznanja, z namenom, da se staršem dokažem, da sem vredna. Vendar moji starši te vrednosti niso prepoznali, še danes je ne. Ne zato, ker je v meni niso videli, ampak ker je niso znali izraziti.

Ta perfekcionizem me je najbolj prizadel pri mojem samostojnem delu, kjer sem bila res na preizkušnji. Tako močno sem se gnala za perfekcionizmom, da me je to izčrpavalo. Ponoči nisem mogla spati, ker sem mislila, da sem na neki delavnici rekla nekaj, kar ne bi smela. Ali pa sem imela občutek, da nečesa nisem dobro izvedla. Pa čeprav sem večinoma dobila zelo dobre odzive.

Ta občutek je bil uničujoč. Nekaj, kar mi je v preteklosti koristilo, me je sedaj uničevalo.

Nisem imela druge možnosti, kot da se resno lotim tega mojega perfekcionizma in se soočim z resnico, da v resnici nisem perfektna in da je tako v redu.

Ni se zgodilo čez noč. Potrebovala sem pomoč strokovnjakov in kolegov, ki delajo podobno kot jaz. Veliko sem brala, razmišljala in pisala o svojem perfekcionizmu. Po nekaj mesecih mi je uspelo nekoliko izboljšati stanje. Perfekcionizem je del mojega vedenja in ga je težko spremeniti čez noč. Se bom pa naprej trudila, da me ne ovira več.

V redu je, če nismo popolni. Na koncu koncev smo ljudje in ljudje delamo napake.

Če imate tudi sami težave s perfekcionizmom, vas vabim, da se z nekom o tem pogovorite.

Niste sami.