Biti prijatelj z otrokom: pred ali po 18. letu? (15)

Pred kratkim sem poslušala intervju, v katerem je gost ob razpravi o svojih otrocih izpostavil zanimivo misel: starš se mora odločiti, ali bo prijatelj s svojim otrokom pred njegovim 18. letom ali po njem. To me je spodbudilo, da zapišem nekaj misli o tej temi.

Skozi leta dela svetovanja, sem imela veliko stikov s starši, s katerimi smo reševali težave, povezane z vzgojo otrok. Pogosto sem opazila, da starši, ki želijo za svoje otroke le najboljše, naredijo napako, ko jim poskušajo ustreči v vsaki njihovi želji. Prepogosto se ravnajo po željah otrok, jih sprašujejo, kaj si želijo, na kakšen način bi nekaj radi imeli ali naredili.

Vendar je ključno zavedanje, da otrok še ni sposoben sprejemati pravilnih odločitev, dokler ga tega ne naučimo. Otrok se odloča na podlagi ugodja, izbere tisto, kar mu prinaša največ prijetnosti. To pomeni, da se bo izogibal delu, naporu, želel jesti samo sladkarije ipd. Starš mora v otrokovem otroštvu prevzeti vlogo »zdrave pameti« in odločati v njegovem najboljšem interesu, kar vključuje tudi odločitve, kje bo družina živela, kako bo opremljen dom, kaj bo otrok oblekel in kaj bo jedel. Otrok lahko sam izbere barvo majčke, ki jo bo nosil tisti dan, ne more pa odločati, ali bo obul čevlje ali škornje, ko zunaj dežuje.

Pogosto vidim, da starši pretirano zadovoljijo materialne želje otrok, včasih zato, ker mislijo, da bo otrok s tem postal bolj zadovoljen. Vendar zadovoljstvo, ki ga prinašajo materialne stvari, ni dolgoročno. Bolj pomembno je, da otroku zagotovimo ljubezen, varnost, sprejemanje in razumevanje. Čeprav otroku ne ugodimo pri nakupu telefona in je zaradi tega nekaj časa nezadovoljen, je to nezadovoljstvo kratkotrajno. Kar pa otrok pridobi s preživljanjem časa skupaj, s tem, da ga slišimo in mu prisluhnemo, pa je neprecenljivo in dolgoročno.

Otrok se za razvoj v odgovornega odraslega mora soočiti s frustracijami. Pogosto zmotno mislimo, da mu škodimo, če mu ne ugodimo ali če ga silimo v opravila, kot so pospravljanje sobe ali pomivanje posode. Resnica pa je, da ga s tem učimo pomembnih življenjskih veščin in odgovornosti. Ko bo odrasel, bo znal poskrbeti zase in bo hvaležen za to, kar so ga starši naučili.

Če pa otroku popuščamo in mu dovolimo, da se izogne obveznostim, ga prikrajšamo za pomembne lekcije o življenju. Otrok, ki odraste brez izkušenj s frustracijo in odgovornostjo, bo težko poskrbel zase in lahko pričakuje, da mu bodo drugi vedno ustregli, kar pa v odraslem svetu ni realno.

Starši ne potrebujejo nenehno ugajati otroku, da bi bili priljubljeni in da bi bili prijatelji. Bolje je, da otroku nudite podporo, ljubezen, spoštovanje, varnost in disciplino. Vzgajanje, ki vključuje zahteve in postavljanje meja, je združljivo z ljubeznijo. In nič ni narobe, če je otrok včasih nezadovoljen, ker ni po njegovem. V bistvu je to zanj celo koristno.

Kako pa vi razumete misel, da mora starš izbrati, ali bo prijatelj s svojim otrokom pred njegovim 18. letom ali po njem?