Maja Zupančič Weiss - slovenska modna oblikovalka, ki živi in dela v Parizu (4)

Maja se rada vrača domov, v Črnomelj. Tako je bilo tudi med zadnjimi prazniki, ko sva se dobila na krajšem pogovoru v Odeon caffeju, ki pa se je zavlekel v dobre tri ure več kot zanimive debate.

Maja v prestolnici mode živi od leta 2004. Pot proti Parizu se je začela že v zgodnji mladosti, saj jo je že od malih nog zanimala kreativa. Na prvem mestu je bila seveda glasba, saj so doma poslušali razne zvrsti in glasbene izvajalce - od klasike, Beatlov, bluesa... S tem je definitvo pridobila določeno širino, z bratom Rihardom pa sta bila več kot spretna tudi kar se tiče ročnih ustvarjalnosti. Na voljo sta imela razna orodja v delavnici, barve, lepila in pač vse, kar je bilo potrebno za potešitev ustvarjalnega duha. Če tega ni bilo doma, sta ju starša odpeljala v nabavo v Ljubljano. Oba sta igrala klavir, Maja je tudi pela v pevskem zboru, vendar v glasbeni smeri ni nadaljevala z izobraževanjem, saj se je nekako zavedala, da bi bilo potrebno vložiti veliko dela.

Poleg tega so Majo zanimale tudi obleke, saj je mama Anica imela svojo šiviljo-krojačico Nado, h kateri je redno hodila in si izdelovala telirane obleke in kostime, Maja pa je z njo hodila na probe. Z zanimanjem je opazovala ves postopek od krojenja dalje in to jo je zelo fasciniralo. Kljub temu, da jo je izredno zanimala glasba, jo je obenem privlačil nek drug svet, ki je bil neznanka. V bistvu se je ustvaril nek lijak, ki jo je prek subkulture popeljal v način svojega izražanja preko obleke. Začela je risati kroje, slikati po oblekah, mami je od nekdaj risala na svilo, po drugi strani pa jo je vedno zanimal tudi tekstil kot material. Pri črnomaljskih šiviljah je vedno dobila koščke raznih materialov, ki so bili premajhni za uporabo in to je potem zbirala in hranila po domačih predalih.

Ko se je Maja vračala iz glasbene šole, se je pogosto ustavila tudi v trgovini Dolenjka, kjer so imeli pohištvo. Vedno jo je zanimalo, če so dobili kaj novega, kako to izgleda, kakšen je material. Pač, bila je v Črnomlju in ker ni bilo možnosti ogleda kakšnega muzeja ali galerije je bila dobra tudi takšna trgovina.

Gimnazijo je obiskovala v Črnomlju, čeprav je razmišljala tudi o srednji oblikovni. Doma so bili mnenja, da je za "odhod v svet" verjetno še prezgodaj, vendar tega ni nikoli obžalovala, saj ji je gimnazija dala določeno širino in je imela mogoče celo prednost pred tistimi, ki so obiskovali oblikovno šolo. Ob gimnaziji je ob petkih obiskovala še tečaje risanja v Ljubljani. Vpisala se je na naravoslovnotehniško fakulteto - oblikovanje tekstilij in oblačil in kaj kmalu dojela, da gre v Sloveniji za dokaj zaprto sceno z nizkimi budžeti in premalo izzivi, zanjo, seveda. Ni bilo prave industrije in zato tudi ne pravega razvoja. Sama sebe je videla nekje v neki garaži kako oblikuje poročne obleke, postalo ji je jasno, da Ljubljana ne bo dovolj za kreativno in obenem finančno preskrbljeno življenje in ... odločila se je za sprejemne izpite na Kraljevi akademiji umetnosti v belgijskem Antwerpnu. Gre za eno od najboljših akademij na svetu za modo in design, ki deluje že od leta 1663.

Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih se ji je odprl čisto nov svet, študirala je med talenti s celega sveta in takrat je ugotovila, da ima "veliko luknjo" kar se tiče obiskovanja muzejev dizajna in da je bila v domovini glede dizajna in mode dokaj izolirana. Pogled na obleke je imela predvsem prek krojaške preciznosti pri šivilji Nadi in ne prek mode ali luksuza, kar pa je bilo, kot je opazila, značilno za študente iz vzhodne Evrope, ki so imeli ravno tako izkušnje in poglede s strani krojačev. V Antwerpnu je prvič začutila, da je bila doma prikrajšana za modni presežek ali elitizem, kakršnega poznata Francija in Italija.

V prvem letniku študija jih je bilo 60, v drugem 30, v nadaljevanju le še 15, na master so jih sprejeli 9, Maja je bila seveda med temi devetimi. Zaradi vseh napetosti in stresa si je vzela leto dni delovnega odmora in se preselila v Pariz, kjer je delala kot asistentka pri dizajnerju, ki je štartal z novo blagovno znamko in ta Pariz ji je dal določeno samozavest, da je končala študij v Belgiji. K temu je pripomogla tudi slovenska trma, kot pravi Maja. (Lahko se vrnemo k njeni misli, da bi bilo za študij glasbene smeri potrebo veliko dela; tukaj ni bilo prav nič drugače).

Po zaključenem študiju na Kraljevi akademiji umetnosti v Antwerpnu si je 10 let nabirala izkušnje v različnih modnih hišah visoke mode v Parizu: Celine, Vetements, Y Project, Balenciaga, Stella McCartney, Acne Studios, Loewe.

Bogate reference so ji omogočile, da sedaj dela kot samostojna kreativna svetovalka in sodeluje z modnimi hišami v Franciji, Italiji in na Kitajskem. Pred tem je nekaj časa preživela tudi v Londonu, kjer je bila glavna dizajnerka v ekipi Stelle McCartney. Glede na svoje izkušnje bi bila lahko danes na takšnih in podobnih položajih, ki so zelo dobro plačani, obenem pa tudi izjemno stresni, politični in tekmovalni. Takšni položaji zahtevajo veliko časa in dela in tudi do sodelavcev moraš biti zelo strog in nepopustljiv. Bolj kot to, pa Majo zanima predvsem odnos med kreativno uspešnostjo in svobodo, kar je seveda težko doseči na kateremkoli področju.

Phoebe Philo, takratna direktorica modne hiše Celine, je Majo angažirala za projekt, ki je bil zelo uspešen. Z neomejenim budžetom je imela nalogo, da naredi raziskavo za omenjeno modno hišo in takrat je Maja doumela, da bi bil to zanjo "dream job", da bi dejansko delala koncepte. In danes je to njeno delo, delo samostojne svetovalke. Njena želja je bila, da bi izkusila modo v Aziji in pred kratkim je delala v ekipi modnih ustvarjalcev v Shanghaju. Prav zaradi tega veliko potuje in raziskuje kraje, kar pa izkoristi tudi za svoje užitke, saj zelo rada surfa in to najraje počne na Baliju.

Pogovor z Majo je, kot sem napisal že na začetku, trajal dobre tri ure. Dotaknila sva se glasbe, potovanj, umetnosti, prostega časa in še marsičesa drugega, kar tukaj ni zapisano, čas pa nama je minil neverjetno hitro.

Svojo prihodnost Maja vidi v Parizu. Francozi oz. Parižani so jo zelo dobro sprejeli (v nasprotju z Belgijci), v Parizu je našla svoj dom, pa tudi poslovno se ji več ne bi splačalo oditi iz Pariza, saj, kamorkoli pride, jo vidijo kot belgijsko dizajnerko iz Pariza in to ima definitivno svojo težo.

Maja pravi, da je človek velemesta, ji pa izredno "paše", da lahko pride v Črnomelj in čas preživi z družino, ki jo je vseskozi podpirala in ji je še vedno v oporo.