Leon Dolinar - Japonska (3)

Leon Dolinar živi v deželi vzhajajočega sonca že celih 16 let. Imel sem priložnost, da sem ga v Nagoyi, kjer živi, obiskal že leta 2015, tokrat pa sva se podružila na terasi Napoleon Caffeja v Črnomlju in nastala je naslednja vsebina.

Leona je že od srednje šole zanimala robotika in ustvaril si je percepcijo, da so Japonci zelo močni in napredni kar se tega tiče. Nekako se je začel učiti japonščine, obenem je spoznaval njihovo kulturo in to se mu je zdelo zelo fascinantno. Predvsem zato, ker je tudi sam zelo organiziran in pedanten.

V Ljubljani se je obenem priključil tudi klubu Sakura, ki je gojil naklonjenost japonski kulturi. V tej skupinici so se družili, pogovarjali o Japonski, obiskovali razne razstave (npr. razstava bonsajev), vse to pa se je dogajalo tukaj, pri nas. Nobeden iz skupine še ni bil na Japonski, vsi so si pa tega neizmerno želeli.

Grad v Nagoyi

Leon je bil prvi iz te skupine, ki se je na Japonsko dejansko tudi odpravil kmalu po srednji šoli. V Tokio je šel za 23 dni in vsak dan je skušal obiskati eno od Tokijskih središč. Na Japonskem sicer ni enega mestnega jedra, kot smo tega navajeni v evropskih mestih, ampak jih ima več.

Pomembno je vedeti, da ima Japonska svoja socialna omrežja. Eno od teh omrežij je tudi Mixi. Leon se je pridružil tej mreži predvsem zato, da bi se učil in vadil japonski jezik, kateri je dotlej obsegal le nekaj osnovnih besed. Naključno je kliknil na eno osebo v tej mreži in jo nagovoril v angleščini. Povedal je kje je doma in da bi se rad učil japonščine in tako sta si z Yumiko (sedanjo ženo) začela dopisovati. Povabila ga je na obisk v Nagoyo, ki je približno 300 kilometrov zahodneje od Tokia in tako sta se spoznala in …

Leon Dolinar z ženo Yumiko na svoji desni in sinom Iorijem v naročju, Nagoya, 2015.

Pred časom sta si z ženo Yumiko in sinom Iorijem postavila hišo in kupila avto.

Leon pravi, da zna bit za tujce problem pridobivanje kredita. Če si poročen, dajo kredit partnerju in tudi hiša je potem pisana na partnerja. Tako sta storila tudi Leon in Yumiko. Najprej sta kupila zemljo in tukaj je Leon že imel zanimivost za nas. Japonci namreč niso navajeni pogajanj in ko sta z Yumiko in njenim očetom prišla v agencijo kupit zemljo, jim je agent napisal ceno za določeno parcelo. Ko je Leon videl ceno je rekel Yumiko: »Ali se tebi ta cena ne zdi malce previsoka? Misliš, da bi ceno lahko spustili?«. Yumiko mu je odvrnila, da se to tukaj ne dela in da je cena fiksna. Tudi oče je bil enakega mnenja. Leon je kljub temu na »digitronu« natipkal svojo ponudbo, ki je bila nekoliko nižja od prvotne in agent je brez večjega oklevanja pristal na to in jim prodal zemljo. Z izvajalci so se potem dogovorili za izvedbo hiše »na ključ«. O cenah zemlje in postavitve hiše Leona seveda nismo spraševali.

Obred priprave čaja, Nagoya, 2015.

V urbanih predelih Japonske ne moreš kupiti avta, če nimaš zagotovljenega parkirnega prostora. Izven metropole s tem ni takšnih težav. Ker so v mestih zelo omejeni s prostorom, so parkirne hiše na majhnem prostoru in segajo v višino. Na Japonskem je izredno razvit javni prevoz, zato v mestih potrebe po svojem vozilu niti ni. Ker pa družina Dolinar živi v manjšem mestecu izven Nagoye, avto potrebujejo na dnevni bazi, pa naj gre za nakupe, dejavnosti Iorija po šoli in seveda za druge opravke.

Cena bencina je ta trenutek približno 1€. Yen je bil v trenutku, ko sva se z Leonom pogovarjala, dokaj nizko glede na našo valuto, v primerjavi z njihovimi prihodki pa je bencin zelo poceni. Povprečna plača na Japonskem je v primerjavi z našo višja, življenje pa je tam cenejše. Tudi če primerja najemnino stanovanj s Slovenijo ali Evropo, zna biti najemnina celo višja, kot npr. v Nemčiji. Japonci iščejo predvsem stanovanja, ki so izven mestnih središč, ker imajo dobro javno povezavo z večjimi središči in to je en pomembnejših faktorjev, ki ga pri nas ne poznamo.

Hrana je zelo raznovrstna in okusna, Nagoya, 2015.

»Koliko Japonca se sam počutiš po tolikih letih življenja na tem otoku?«

»V bistvu čisto nič«, je Leonov odgovor. Japonci te zelo težko sprejmejo kot svojega. Veliko ljudi se je dobro naučilo japonščine, prevzeli so njihovo državljanstvo in navade, pa so še vedno tujci. To je Leon vzel v zakup že ob odločitvi, da se preseli na Otok. Če to sprejmeš kot dejstvo, nimaš težav, saj te ne ovira pri delu niti navadnem življenju.

Japonci imajo celo bar, kjer je vstop dovoljen samo Japoncem. Torej, moraš izgledati kot Japonec. Pri nas na kaj podobnega ne moreš, ne smeš, niti pomisliti. Tudi oglasi za zaposlitev so velikokrat diskriminatorni za naše pojme, pri njih pa je to čisto normalno. V pogodbi za zaposlitev lahko piše, da moraš biti oz. da iščejo osebo bele polti, blond, z modrimi očmi, ampak pri njih je to politično korektno. Trg in razumevanje vsega je popolnoma drugačno kot pri nas.

Čisto navaden dan v Tokiu, 2015.

Leon je včasih delal v šoli, kjer je poučeval angleščino, trenutno pa dela web aplikacije za ameriško firmo in s tem je veliko bolj fleksibilen kar se tiče dopusta in vračanja domov.

»Kolikor vem sta bila tašča in tast na obisku naše države predlani? Kako onadva gledata na življenje tukaj?«

Slovenija jim je prečudovita. Obadva tudi rada planinarita, navdušena sta bila tako nad Kranjsko Goro, Bledom in Plitvicami ob obisku Hrvaške. Pravita tudi, da preveč jemo, da so porcije prevelike. Na Japonskem je poleg okusa hrane pomembna tudi prezentacija hrane in da porcije niso prevelike. Že zelo hitro so začeli pogrešati svojo hrano, zajtrke, svoj red. Enako je tudi z Yumiko, težko zdrži več kot teden dni.

Tukaj nam je znano, da so Japonci zelo delavni, da delajo takorekoč »od jutra do sutra« To drži?

Drži, ampak vse manj. Pomembno je poudariti, da, če prideš ob domenjeni uri, si že pozen, torej, priti moraš prej in počakaš. Še bolj kot sama služba je pomembna lojalnost. Veliko bolj pomembna, kot sama služba. Če se jim npr. služba konča ob 17. uri, šef pa še vedno dela, ne morejo odit pred njim, ker to »ne zgleda«. Zato delajo ogromno ur, ki nekako sploh niso zabeležene. Pri njih je pomembna tudi čistoča. Vsak počisti svoje delovno mesto, pa tudi okoli njega. Med pavzo odnesejo smeti oz. naredijo kaj koristnega. Ne čakajo čistilke.

Hirošima, 2015.

»Na Japonskem se veliko ljudi uči angleščine. Iz lastnih izkušenj vemo, da v tem jeziku niso prav dobri.«

Japonci si želijo, da bi se njihovi otroci naučili govoriti angleško. V realnosti pa je to zelo težko. Japonščina je zelo drugačna od angleščine, pri njih so vsi filmi in risanke sinhronizirane, torej nimajo takšnega stika s tujim jezikom, kot ga imamo pri nas.

Za zaključek najinega pogovora je Leon skušal nekako povzeti Japonsko in Japonce, kar je v stavku ali dveh seveda zelo težko. Japonci imajo drugačen pristop do življenja. Vidijo ga kot nek tok. Da bi bila tvoja pot enostavnejša, se moraš na to čimbolj pripraviti. Priprava je pri njih 90% vsega in to se potem manifestira v vseh pogledih njihovega življenja.

Leonu se zahvaljujem za pogovor. Naša pot po Japonski je bila leta 2015 izredno zanimiva in poučna in že zdaj sem mu napovedal, da ga spet kmalu obiščemo.

V prilogi pa nekaj fotografij z našega potovanja, saj Leon fotografije svoje družine hrani bolj zase, po japonsko, seveda.