Na vsebino

Vzgoja po vinogradniško

Nekaj lepega je v zraku.

Spet me vleče ven. Šla bi na kakšen fin pohod po skoraj pomladni divjini. Pa otroke bi vzela s sabo in hočem, da ne jamrajo, da se imajo lepo in so mi neskončno hvaležni, da jim kažem lepote sveta in domovine.

Ko šetam po trati okoli hiše, vztrajno strmim v tla. Pa ne, ker se mi je hrbtenica trajno zavila v vprašaj, ampak ker vsak dan znova ob kolovratenju okoli hiše razmišljam, da bi šibnila v hišo po pipec in si nabrala regrat za v solato. Jergut je gut.

Ko je zrak takšen, kot je zadnje dni, se mi kar dozdeva, da slišim zvok rezanja trtnih škarij (včasih jih res, ipak živim takorekoč med vinogradi). Ko sem bila majhna (in tudi pozneje, saj tudi ko sem bila majhna, nisem bila zares majhna), smo imeli vinograd. In takšno, kakršno imamo zdaj, je vreme za rezat trtje.

Spomnim se, da se mi je kot otroku zdelo izjemno naporno iti od doma »v goro«. Uaaaa, tam ni nobenih igrač! NOBENIH!

Bilo je samo milijon dreves, sto metrov škarp, dvesto kamnitih stopnic, podstrešje, vrt ali dva, wc na štrbunk in papir paloma v lističih, gugalnica med dvema hruškama, zaplata gozdnih jagod na sosedovi parceli in polno majhnih belih rož, ki jih je sestra krstila za »cicirože«. Dejansko sem šele danes izguglala, kako se zares imenujejo (plazeča sadrenka, okej? Sedaj pa bom pozabila to ime in naprej uporabljala ime ciciroža).

Zanimivo, kako lepe spomine imam zdaj na ta kraj, čeprav se precej jasno spomnim tudi, da mi je bila zelo pogosto strašna muka pustiti igro, se obleči v tisto, česar ni škoda, in več ur skupaj preživeti na prostem, ko pa sem bila (in sem še vedno) bolj človek za notranje prostore. Spomnim se, da sem jamrala, jadikovala, sitnarila in preživela. In zdaj, pri tridesetih letih, se mi zdi, da sem se pravzaprav imela čudovito.

Ob prebujanju teh spominov doživljam manjšo katarzo glede vzgoje otrok. Namesto, da bi si razbijala glavo s tem, kako Otroka 1 in 2 na pohodu animirati, da se bi ja imela lepo in ne ves čas sitnarila kako grdo se imata, bi ju morala odpeljati nekam na sredo loze in ju pustiti, da si mislita, kako jima je dolgčas, dokler si ne bi itak našla česa za početi, ker to otroci pač naredijo.

To, ali pa si bom morala omisliti nek vinograd.

In čez dvajset, trideset let upam, da bodo razmišljali, kako kul otroštvo so imeli.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj