Ruralni hedonizem

Po nekaj letih življenja v večjem mestu, kot je Ljubljana, prisvojiš nove navade v življenju. Študijske obveznosti ti vzamejo kar nekaj ur v dnevu, misli ti bežijo v to in ono skrb, pogled ti le stežka preko betonske sivine doseže vrhove Alp, korak ti komaj dohiteva hitri ritem mestnega življenja ... Saj smo mladi, pa vendar ima vsakdo od nas nekje svoj energijski limit.
Izčrpan od petih študentskih ali delovnih dni, sedeš na vlak ali avtobus in komaj čakaš, da se ti pred očmi prikaže napis "Dobrodošli v Beli krajini". Kar sledi, je pogled na Belo krajino, ki jo imaš kakor na dlani. Draga rodna gruda ... Tukaj srce igra drugo pesem in zrak diši drugače.

V ponedeljek sem bil doma in nekaj delal okoli hiše. Zagledal sem soseda, mu mahnil v pozdrav, on pa je po preloško zaklical: "Marko, dojdi na deci, ko boš gotov!" Imel sem še slabih deset minut dela, preoblekel sem se in odšel do sosednje hiše.

S Sandijem, ki je štiri leta starejši od mene, sva kot osnovnošolca veliko popoldanskega časa preživela skupaj. Če le ni padal dež, sva na travniku pri naši hiši igrala nogomet. Ena na ena. Vedno je on zmagal, saj je starejši. In bil je boljši. Pa rezultat nikoli ni bil pomemben ... Pozimi sva velikokrat smučala. Ali za njegovo hišo ali pa v drago poleg naše hiše. Naredila sva skakalnico in tekmovala, kdo dlje skoči. Vedno je on zmagal, saj je starejši. Pa tudi takrat rezultat ni bil pomemben ... Bilo nam je lepo.

Kasneje sta se najini poti nekoliko razšli.
On je ob vikendih žural s prijatelji, jaz pa sem petke in sobote zvečer presedel na vajah tamburaškega orkestra v Dragatušu. On je končal šolanje in se zaposlil, jaz sem odšel v Ljubljano na študij. On je našel punco in postal očka dvema krasnima otrokoma ...

Sedla sva k njemu v kuhinjo, kakor že dolgo ne. Pogovarjala sva se o vsem. Tokrat sva se pogovarjala kot dva odrasla človeka. Spila sva "polič" njihove odlične domače metliške črnine. Zunaj že minus, mi pa na toplem v dobri družbi in dobrem vinu ... Bilo nam je lepo.

Majhen in skromen trenutek, ki človeku lahko veliko pomeni. Tega v Ljubljani ni!

Upam, da bo takšnih trenutkov še več in še rajši se bom vračal domov. In potem bom tu ostal!