Pred nosom ... (99)

Prvi april …

Muhasta pomlad nam vsako leto prinese tudi dan, ko lahko koga potegnemo za nos, se na debelo zlažemo in se posmejimo ob potegavščinah, ki si jih privoščijo drugi. Najlepše pri tem pa je, da imamo za to početje celo uradno 'dovoljenje'.

Prvoaprilske šale imajo dolgo zgodovino. Že v starem Rimu so imeli podoben praznik, nekateri pa trdijo, da sega običaj še dlje v preteklost in se, povsem utemeljeno, nanaša na muhavost Matere narave, ki se spomladi z vremenom velikokrat 'pošali' z nami, nam recimo, kot danes, pošlje sneg in zmrzal, ko bi nas moralo greti pomladno sonce. Prvoaprilski 'praznik' je bil torej del tiste tradicije, ki je razumela, da morajo oblasti občasno dopustiti karnevalsko neresnost, kot ventil za nakopičene frustracije in negativna čustva, saj bi v nasprotnem primeru družbo razgnalo kot pretesno zaprt ekonom - lonec.

V naši družini je bila v prvoaprilskih potegavščinah vedno najbolj zagnana in tudi uspešna mama. Skoraj vsako leto ji uspe koga nasankati. Letos sem se zjutraj ravno vračal iz mesta, ko je zazvonil telefon, iz slušalk pa se je slišal zaskrbljeni mamin glas, s katerim mi je povedala, da ne najde nekih pomembnih zdravniških izvidov. Ti naj bi se nahajali v kuverti, ki jo je verjetno pomotoma vložila v napovednik TV programa, ki naj bi ga hčerka Ada odnesla k nam domov. Ves na trnih sem doma planil v sobo k hčerki, jo resno zaslišal, kje ima tisti časopis in naj se čim prej spomni, kam ga je odložila, ona pa seveda ni imela pojma, o čem govorim. Potem sem pretaknil vse papirje in časopise v dnevni sobi in s tesnobo pomislil, da je tisti napovednik pač končal v smeteh in da so torej izvidi izgubljeni. Poklical sem mamo in ji povedal slabo novico. V smehu je prhnila '1. april'! Kar sopihal sem od jeze in se, jasno, nasmejal tudi sam. Pomislil sem na tistega osla, ki gre bojda samo enkrat ali dvakrat na led. Ob tem sem se znova spomnil, kako je mami pred leti uspelo nahecati brata. Poklicala ga je, nekje sredi dneva, in mu povedala, da se v bližini njihovega doma v Ljubljani vozi sestrična Andreja iz Metlike, ki bi rada prišla na kratek obisk, na kavico, pa ne ve, kje je hiša. Da jo naj gre torej počakat na bližnje križišče, od koder jo bo lahko usmeril. Janko se je hitro oblekel, stekel na križišče in pogledoval za avtomobili z 'domačo', metliško registracijo. Po kakšnih petnajstih minutah napetega čakanja je le poklical mamo, da bi preveril, kaj se dogaja, sestrične namreč še vedno ni bilo na spregled. Seveda je v slušalki slišal mamin smeh in neizbežni '1. april!'. Kolikor vem, je kar zakričal od kombinacije jeze in smeha, ki sta zavrela v njem. Tej prigodi se v družini redno nasmejimo.

Mnogo glasneje od družinskih in prijateljskih šal odmevajo dobro pripravljene potegavščine, ki jih objavijo včasih tudi resni mediji. V Angliji so prvega aprila leta 1957 na BBC objavili novico o poteku 'trgatve' špagetov iz nekega kraja na italijansko-švicarski meji. Zavrteli so nekajminutni prispevek, v katerem je spodoben govorec opisal nabiranje špagetov, ki so tistega leta, ker ni bilo zmrzali, obilno obrodili. Prikupne mladenke so nabirale špagete, ki so bili vsi enake dolžine (zaradi selekcionirane vzgoje rastlin), jih potem sušile na soncu in jih kasneje, kar naj bi bil lokalni običaj, postregle v lokalih. Svež pridelek špagetov je pač najboljši. Mnogo ljudje je zgodbi nasedlo. Danes ni nič drugače, smo pač lahkoverna bitja. Tudi najbolj kritični in nezaupljivi posamezniki lahko padejo na finto. Odlična prvoaprilska je bila letos objavljena tudi na Odeonu. Celostransko novico o tehnološkem parku 'Belfruit, ki naj bi zrasel na zemljišču bivše tovarne Belsad, je šaljivec podprl z računalniško podobo vhodnega portala, posnetkom županovega govora, ki je govoril o evropski podpori, natančnim opisom projekta in okvirno finančno konstrukcijo, omenjen je bil tudi domnevni projektant. Zgodbi so nasedli številni bralci, nekateri so se celo pridušali, da je projekt sicer odličen, a naj bi bil naziv podjetja malo čuden in bi ga bilo bolje spremeniti. Pri celotni zadevi je najbolj zabavno, a hkrati zaskrbljujoče dejstvo, da so tej novici verjeli baje celo nekateri občinski svetniki. Če je novica resnična, je na mestu vprašanje, kaj nekateri sploh počnejo v svetniških klopeh. Če namreč sedijo na sejah in pobirajo sejnine, bi morali za takšen projekt, ki naj bi se pripravljal, gotovo vedeti in se nasmejati prvi.

Nek FB znanec je tistega dne objavil zanimivo misel. Večina ljudi zgolj prvega aprila, seveda potem, ko jih je že kdo pred tem naplahtal ali opozoril nanj, kritično presoja novice v medijih ali na spletnih portalih. Sumničavo tehtajo prebrano in poskušajo preverjati informacije tudi drugje. Počnejo tisto, kar bi morali početi vedno: ne zaupati vsemu, kar se pojavi na ekranu, vzeti v roke še kak drug vir, mogoče celo kakšno knjigo.

Žal se te naše lahkovernosti zelo dobro zavedajo tudi tisti, ki z informacijami manipulirajo in imajo od tega konkretne koristi. Recimo trgovci in politiki. Zanje je prvi april kar pogost praznik…

Slika: Gani Llalloshi, iz cikla 'Nostalgie', 2012, akril na juti, 200 x 300 cm.

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo pri prof. Nysret Salihamenxhiqi diplomiral leta 1989, je na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1989 član SHAK(društvo Kosovskih Umetnikov), od leta 1990 pa je član ZDSLU. Živi in dela v Piranu, Slovenija. Svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, doma in po svetu.