Na vsebino

Pred nosom ... (98)

Kavica…

V vsakdanjih pogovorih o politiki in predvsem o politikih beseda velikokrat nanese na domnevno dvoličnost, ki naj bi bila značilna za vse. V parlamentu in medijih se grdo kregajo, psovejo in hujskajo ljudi na svoje nasprotnike, ko pa je tega 'cirkusa' konec, se vsi dobijo v bifeju pod dvorano parlamenta, in se v sproščenem vzdušju pomenkujejo, hecajo in zabavajo. Sporočilo te zgodbe je velikokrat nedvoumno: da politiki vseh barv svoje konflikte zgolj igrajo, v resnici pa so dobri kolegi, se dogovarjajo in si delijo provizije ali še kaj hujšega.

Pred kratkim sem bral knjigo Jonathana Haidta, Pravičniški um, v kateri se avtor ubada z vse hujšo politično in religiozno polarizacijo sveta. Kot prepričljivo pokaže z grafi, statistiko in z ilustrativnimi primeri, smo v zadnjih desetletjih postali bistveno bolj nestrpni do drugače mislečih ali verujočih. Razlogi tega, zaenkrat nezaustavljivega negativnega trenda, so seveda številni in jih je nemogoče opisati na kratko. Neovrgljivo dejstvo pa je, da le nekaj desetletij nazaj na svoje idejne nasprotnike nismo gledali tako ostro in sovražno in jih zmerjali s tako težkimi besedami.

Haidt naš psihološki ustroj, ki botruje večini naših sodb o soljudeh, sodržavljanih, sosedih, znancih in neznancih, ilustrira s slikovito primero slona in jezdeca. Večina naših sodb je intuitivnih in jezdec, ki je simbol racionalnega nadzora nad temi nezavednimi procesi, nima pravih orodij, s katerimi bi ga učinkovito usmerjal ali obvladoval. In ko pogledamo sami sebe, kako reagiramo v določenih situacijah, lahko prepoznamo vzorec, ki ga opisuje Haidt. Svojim plemenskim nasprotnikom sodimo brez posebnega razmisleka, jezdec pa po sodbi slona, ki je sploh ni nadzoroval, poskuša, kot kak tiskovni predstavnik predsednika države, upravičiti dejanja svojega šefa in včasih privleče na dan res bizarne zagovore. Tako si v resnici lajšamo vest, kajti gotovo nam je včasih jasno, da smo v sodbi pretiravali ali se zmotili.

Pred časom sem se na FB zapletel v debato z možakom, ki mi je bil po imenu sicer znan, nisem pa ga povezal s konkretno osebo. Prerekala sva se o nevarnostih, ki jih k nam prinašajo migranti. Nekaj njegovih sodb je bilo zelo ostrih, namigoval je celo na nasilno obračunavanje s tistimi nesrečniki, ki prebredejo našo Kolpo. Ko sem mu omenil, da se jih sam ne bojim, mi je navrgel, da bom že videl, ko mi bodo posilili ženo, otroke itd. V nejeveri sem šel preveriti, kdo se skriva za tem imenom. Njegova profilna fotografija mi je takoj razkrila, da gre za znanca, ki je še nedavno, ko je bil mlajši, veljal za strah in trepet gostilniških zdrah. Takoj sem mu očital, da me čudi, da se migrantov boji on, ki se še nedavno ni bal živega vraga. Malce mu je bilo nerodno, potegnil se je nazaj, prenehala sva z debato. Meni pa je bilo v delčku sekunde jasno, da ga nisem prepričal. Da se bo torej še naprej bal migrantov, čeprav je čvrst in močan kot bik.

Prej ali slej si bomo morali priznati, da obstajajo teme, v katerih si nasprotni tabori nikoli ne bodo prišli blizu. Tistih, ki se resnično bojijo migrantov, ne bomo prepričali z racionalnimi argumenti, preprosto zato, ker so takšni strahovi itak iracionalni. Podobni strahovi so pogosti tudi na drugi strani, recimo strah pred domnevnim fašističnim terorjem, ki naj bi ga prinesla strožja zakonodaja na katerem izmed razvpitih področij. Gotovo pa obstajajo teme, ki so nam skupne in lahko v iskanju rešitev pridemo celo do kakšnega koristnega kompromisa.

Haidt v svoji knjigi navede prepričljiv in hkrati presenetljiv razlog, ki je v mnogočem prispeval, da je v ZDA postopno prišlo do tako hude polarizacije, ki smo ji priča danes. Do srede osemdesetih je bilo med politično elito običajno, da so se v času svojega mandata preselili z vso družino v prestolnico. Tako so levi in desni lepo sobivali, njihove žene in otroci so se srečevali, hodili skupaj v šolo, se včasih celo sprijateljili, zato je bilo tudi v njihovem parlamentu več sodelovanja. Potem pa je znani konservativni senator Gingrich dosegel, da so njegovi kolegi začeli puščati družine v domačih krajih, sami pa so v prestolnico prihajali samo še za nekaj dni, da so opravili svoje službene dolžnosti. Socialna povezanost in kolegialnost je postopno izginila, na površje pa je priplavalo a-priorno nasprotovanje skoraj vsaki pobudi, ki pride z nasprotne strani in demonizacija nasprotnika. Podobno dogajanje lahko spremljamo zadnja leta skoraj povsod po svetu. Če za predlogom stoji naša stran, jo podprimo, ne glede na to, kako dobra je. Če pa jo sprejme nasprotna, ji nasprotujmo z vso silo, z vsemi možnimi sredstvi.

Takšno škodljivo politikantstvo je velik problem tudi na lokalnem nivoju. Če se slučajno zgodi, da kdo podpre idejo ali projekt tistega na politično nasprotnem polu, se tisti, ki so na enaki politični strani neba, praviloma čudijo njegovi odločitvi in padajo celo obtožbe, da se je prodal. Pa je lahko v resnici zgolj podprl dobro odločitev.

Temam, ki nas tako ostro razdvajajo, bi se morali izogibati in jih ne vleči na plano. Če se hočeš dogovoriti z bikom, ne prideš pred njega oblečen v obleko rdeče barve, ne glede na to, koliko ti je ta barva všeč. Priznati si bomo morali, da ni vse, za kar si prizadeva druga stran že kar fašizem, levi ali desni. in pomisliti, da bi bilo smiselno, pravzaprav nujno, kdaj popiti kakšno kavico s kom iz 'drugega' brega. Ne le slon, tudi jezdec se bo počutil bolje…

Slika: Jasmina Nedanovski: Zadnja kavica za dva, 2011, linorez, 76x56 cm

Jasmina Nedanovski se je rodila 23. 5. 1981 v Novem mestu. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, kjer je leta 2006 pri prof. Samuelu Grajfonerju diplomirala iz grafike. Leta 2010 je – prav tako iz grafike – pri prof. Branku Suhiju in prof. Jožefu Muhoviču zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Nekajkrat je bila mentorica učencem, ki so se na različnih likovnih natečajih uvrstili na prva tri mesta. V sodelovanju z Belokranjskim muzejem Metlika je ilustrirala dva delovna zvezka za otroke.

Sodeluje na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako se udeležuje likovnih kolonij ter vodi likovne delavnice za otroke in odrasle. Trenutno sodeluje tudi z oblikovalsko skupino Outline.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj