Na vsebino

Pred nosom ... (97)

Igre …

Ko je lepše vreme, se pri sosedih vedno sliši otroški vrišč. Tri dekletca pač ne morejo biti tiho. Mogoče sem res malo otročji ali kaj hujšega, a pogosto si vzamem nekaj minut in jih malo podražim, vržem kepo, če je sneg ali jih počakam, ko gredo po cesti in jih prestrašim. Lani sem se recimo priplazil k živi meji, ko so skupaj s svojimi prijatelji skakale na trampolinu, vzel plastično brizgo in vodo šprical visoko v zrak, da so sprva mislile, da kaplja iz jasnega neba. Nekaj časa mi je uspevalo, potem pa je najstarejša med njimi, Lara, končno sumničavo pogledala proti živi meji in glasno zavpila, da je to gotovo Robi. V smehu sem se pokazal in sprožil salve prešernega kričanja. Potem sem še nekajkrat poskusil isto, a je tudi najmlajša vedno takoj pravilno sklepala in še v otroškem čebljanju opozarjala name, čeprav me ni videla…

Lani poleti sem nekaj brkljal za hišo in odkril nekaj krtin na sveže pokošeni travi. Pri sosedih je bilo spet živo. Mimo priteče 'srednja' punčka Ana, pokličem jo in ji resno rečem, naj pove svojemu staremu očetu Jožetu, da si pride iskat krta, ker naj bi bil njihov in je zašel na naš vrt. Resno je pokimala in stekla, jaz pa nisem vedel, da je Jože v hiši in da malo počiva po kosilu. Pripeljala ga je za roko, videlo se je, da ga je zbudila, zato sem se skesano opravičeval za ta nehoteni 'prekršek'. Seveda se je vse končalo v smehu, a zgodba je hitro dobila nadaljevanje. Ni minilo niti deset minut, ko me je Ana poklicala nazaj, mi zelo resno pokazala polno pest sončničnih semen in mi zatrdila, da je to njihova domača kava in naj si jo skuham. Zahvalil sem si ji, potem sem natočil vodo v skodelico za kavo, jo poklical in ji potožil, da iz teh zrn njihove domače kave ni kaj prida napitek, sama voda. Splačalo se je malo potruditi, saj je bila njena reakcija prav filmska: glasno se je norčevala in se hvalila, kako me je naplahtala.

Takšne bolj ali manj nedolžne pobalinščine so bile vedno del življenja človeških skupnosti. Ate mi je pripovedoval, kako so nekoč ostareli gospe pozno zvečer drva za kurjavo, ki jih je imela skrbno zložena pred vrati, znosili pred sosedovo hišo. Bilo je za cel voz drv, zato so se pošteno namučili. Zjutraj je gospa obupano pogledovala naokoli in glasno tožila nad usodo, ko so ji fantje začeli drva prinašati nazaj in jih lepo zložili. Gospa si je oddahnila in seveda nasmejala. Po vaseh so bili fantje včasih še posebej kreativni. Ne manjka zgodb, v katerih je glavni 'igralec' voz, ki so ga najprej razstavili, potem pa znova sestavili na slemenu hiše izbranega nesrečnika. Moja stara mama Iča mi je povedala še posebej zabavno prigodo. Vaški fantje so v Rosalnicah baje nekemu kmetu, ki je bil zelo strog do svojih hčera in jih ni nikamor pustil, iz maščevanja s slamo zamašili vsa okna na hiši in so stanovalci zaradi teme, ki je bila 'zunaj', spali do desetih, kar je bilo za vaško okolje res nepredstavljivo. Kar huda lekcija za redoljubnega gospodarja, za vaščane pa vir smeha, ki ne bo nikoli pozabljen. Te zgodbe pričajo, da se je treba za smeh, ki praviloma sledi na koncu takšnih prigod, kar potruditi.

Znanec mi je zadnjič povedal čisto svež primer. Njegov prijatelj je hodil ob večerih, kljub prepovedi, na obiske k skupnemu znancu. Tu in tam je pri povratku domov celo nekoliko prekršil policijsko uro, čeprav je bilo dogajanje vseeno pod kontrolo, saj je šlo za nekakšen razširjen družinski mehurček. Padla je ideja in sta se s tistim znancem, ki je sprejemal obiske, dogovorila, da mu bo vsakič, ko bo prijatelj prišel na obisk, poslal obvestilo, da bo lahko slednjemu iz neznanega, hčerkinega telefona poslal opozorilo 'uradnega' organa, češ, prekršili ste policijsko uro ali 'prepoved obiskov' in podobno. Če je slučajno odšel domov pravočasno, pa mu je poslal pohvalo in opozorilo za naprej. Ta sporočila so pri 'žrtvi' vzbudila mešane občutke. Malce je sicer dvomil, da bi se 'Hojs' ukvarjal z njim na takšen, 'orwellovski' način, hkrati pa nikakor ni našel prepričljive druge razlage, drugega vira. Vpraševal je naokoli, preverjal telefone prijateljev, če bi kateri slučajno imel isto številko, pa ni našel nič. Zato ga je malo vseeno skrbelo. Po nekaj tednih te konspirativne komedije so se vsi trije 'slučajno' srečali in zadevo razkrili na duhovit način, z grafičnim prikazom na tabli, ki je bila 'slučajno' ravno pred 'kršiteljem' epidemioloških ukrepov. Nasmejali so se do solz, do bolečih trebuhov.

Takšne vragolije nam resnično polepšajo življenje, sploh v času, ko nam je epidemija pobrala veliko užitkov, ki smo jih imeli prej za samoumevne. Opominjajo nas tudi na pozabljeno dejstvo: ko se znajdeš v situaciji, v kateri ni veliko zunanjih impulzov, postaneš ustvarjalen, si sam ustvariš impulze, ki te obogatijo. Včasih, ko v gostilnah še ni bilo televizijskih ekranov in konstantne glasbene kulise, so ljudje pogosto sami zapeli. Ko smo bili mladi, ni bilo prenosnih zvočnikov ali predvajalnikov glasbe, zato smo ob kitarah, ki so jih obvladali nekateri prijatelji, tulili sami. Tu in tam nam je uspelo ustvariti kaj lepega in nepozabnega. Smešnega.

V tem napornem času se je dobro spomniti na to, tudi če nam grozi, da se bomo drugim zdeli malo neresni, otročji. Smeh sprošča, a je tudi subverziven, osvobajajoč. Nepogrešljiv v tej veliki igri, v kateri smo le redko glavni igralci…

Slika: Jasmina Nedanovski: Rada ima roza, 2020, linorez, 100 x 70, 49 x 59 cm.

Jasmina Nedanovski se je rodila 23. 5. 1981 v Novem mestu. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, kjer je leta 2006 pri prof. Samuelu Grajfonerju diplomirala iz grafike. Leta 2010 je – prav tako iz grafike – pri prof. Branku Suhiju in prof. Jožefu Muhoviču zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Nekajkrat je bila mentorica učencem, ki so se na različnih likovnih natečajih uvrstili na prva tri mesta. V sodelovanju z Belokranjskim muzejem Metlika je ilustrirala dva delovna zvezka za otroke.

Sodeluje na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako se udeležuje likovnih kolonij ter vodi likovne delavnice za otroke in odrasle. Trenutno sodeluje tudi z oblikovalsko skupino Outline.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj