Na vsebino

Pred nosom ... (93)

V imenu vseh nas …

Pred nekaj dnevi je po Balkanu kot blisk zakrožila novica o prezgodnji smrti glasbene legende, kantavtorja, ki je zaznamoval več kot štiri desetletja naših življenj. Bil je glas svoje in naslednjih generacij, znal je presegati samega sebe in meje, ki so jih njemu in nam postavljali drugi. Meteorski vzpon je doživel že s svojo prvo veliko uspešnico, ki je takoj ponarodela. Verz 'računajte na nas' je takrat poznal vsak mladostnik. Tudi moja generacija je imela to pesem redno na repertoarju vsake zabave. Posvojili smo jo, čeprav je bila posvečena generaciji pred nami in je bila v resnici tudi deloma sporna. Tega se takrat seveda nismo zavedali, smo bili premladi. Kasneje sem spoznal, da je v pesmi, poleg nekega univerzalnega vitalizma in idealizma, ki zaznamuje vsakega mladega človeka, jasno izražena tudi servilnost do političnih veljakov in do sistema, ki je bil obsojen na propad. Balašević se je pesmi kasneje odpovedal, v resnici upravičeno. Mogoče bi moral spremeniti kak verz ali dva, pa bi jo lahko prepeval še naprej. Verjetno pa je najbolje, da jo je prepustil času in postopni pozabi. Tako in tako so tej pesmi sledile številne druge, ki so bile boljše in so avtorja postavile v panteon največjih umetnikov.

Spomin na prejšnjo državo je tudi pri nas, ne le na jugu bivše države, zelo živ, čeprav je medtem zrasla popolnoma nova, neobremenjena generacija. Koliko časa vztraja nostalgija po 'starih, dobrih časih'? Stefan Zweig je v svoji znameniti avtobiografiji 'Včerajšnji svet' opisal prostor in čas svoje mladosti, ki jo je preživel v državi, ki je potem izginila v dimu prve svetovne vojne. Življenje v tedanji Avstroogrski je bilo v njegovih opisih umirjeno, urejeno, atmosfera visoko kultivirane meščanske družbe. Prava zlata doba. Če si bil seveda rojen v družini, v kateri so uporabljali srebrn jedilni pribor. Če bi bila tedanja država res tako idealno urejena, bi preživela prvo vojno, če bi do nje sploh prišlo, pa še drugo, in bi bila pri nas nemščina še vedno uradni jezik. Kdo se danes navdušuje nad življenjem v tedanji skupni državi, kot ga opisuje Zweig? Razen redkih navdušencev nihče nostalgično ne vzdihuje za tistimi časi. Enako velja tudi za državo, ki jo je nasledila in za tisto 'našo', socialistično. Dokler so živi ljudje, ki so preživeli svojo mladost v določenem času in prostoru, do takrat živo vztraja in je jasno zaznavna nostalgija za njima. Ko umrejo zadnji posamezniki, ki so se jih spominjali, se obdobja, ki jih imamo za vzor miru in blagostanja, premaknejo v nedoločno mitološko sfero, v 'stare zlate čase'. Seveda lahko takšni miti še vedno vplivajo na življenje tudi potem. V ZDA je državljanska vojna še vedno zelo živa in je na jugu države veliko ljudi, ki redno vzamejo v roke 'njihovo' zastavo in glasno izražajo zahteve po odcepitvi, osamosvojitvi. Tistih rasističnih raje ne omenjajmo. Takšni miti vztrajajo včasih dolga stoletja in napajajo nestrpneže povsod po svetu. Na srečo se v kolektivno zavest vpisujejo tudi pozitivne zgodbe.

Tako kot pogled skozi rožnata očala na preteklost ne pove vsega oz. marsikaj zamolči, je pogosto napačen tudi tisti, ki gleda nanjo skozi pretirano zatemnjena stekla. V prejšnjih časih ni bilo vse narobe, o tem, da ni bilo vse prav v novih, je pel tudi Balašević. Spremljal je nacionalistično norenje po bivši državi in nas s svojimi spevnimi baladami vse opominjal na tisto temeljno človeškost, ki ne pozna razlik, zaradi katerih so mnogi pripravljeni vzeti v roke celo orožje.

Spomin na prejšnjo državo bo verjetno živel še kakšni dve generaciji, potem bo postopno ugasnil, ostale pa bodo nekatere pesmi, ki bodo ponarodele in jih bodo naši potomci peli mogoče še stoletja, ne da bi se zavedali, od kod izhajajo. Da bo med njimi tudi nekatere Balaševićeve, verjetno ni smiselno dvomiti. Množice ljudi, ki so se mu poklonile po celem Balkanu, so jasen in nedvoumen dokaz. Prava umetnost pač vedno preseže svoj čas in prostor. Malo nostalgije, ki se je vsem tistim, v imenu katerih je pel naš Đorđe, utrnila zadnje dni, ne bo škodilo ne njemu, ne nam, ne prostoru, ki ga je cenil in opeval.

Slika: Jasmina Nedanovski: Bonsai II, 52 x 49, 100 x 70, linorez

Jasmina Nedanovski se je rodila 23. 5. 1981 v Novem mestu. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, kjer je leta 2006 pri prof. Samuelu Grajfonerju diplomirala iz grafike. Leta 2010 je – prav tako iz grafike – pri prof. Branku Suhiju in prof. Jožefu Muhoviču zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Nekajkrat je bila mentorica učencem, ki so se na različnih likovnih natečajih uvrstili na prva tri mesta. V sodelovanju z Belokranjskim muzejem Metlika je ilustrirala dva delovna zvezka za otroke.

Sodeluje na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako se udeležuje likovnih kolonij ter vodi likovne delavnice za otroke in odrasle. Trenutno sodeluje tudi z oblikovalsko skupino Outline.
Živi in ustvarja v Gradacu.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj