Pred nosom ... (91)

Narod si bo pisal kulturo sam …

Nek znanec je nedavno zapisal, ob tem se je na FB razvila živahna debata, da mora narod sam povedati, kakšno kulturo bo financiral. Takšne razprave se praviloma razplamtijo takrat, kadar je širša javnost soočena s kakšnim umetniškim projektom ali z dejavnostjo, ki vzbudi mešane odzive – na eni strani navdušenje, na drugi odločno zavračanje. Če pa se izkaže, da je umetnik prejemal celo javna sredstva, takrat strasti skoraj zavrejo. Takrat se umetniki spremenijo v zajedavce in lenuhe. Ne glede na to, kaj in kako to počnejo.

Sodobna umetnost je od nekdaj vzbujala nasprotovanje večjega dela 'naroda'. V skladu z običajnimi, razširjenimi pričakovanji ali predsodki, naj bi bila umetnost zgolj del polja razvedrila, tako kot šport in popularna kultura. Če bi dosledno uporabljali tak kriterij tudi v daljni preteklosti, pomemben je bil med drugim tudi v bivši skupni državi, še posebej po drugi svetovni vojni, bi verjetno ostali brez svojega največjega pesnika. Ta s svojimi mnogimi pesmimi ni bil najbolj 'državotvoren' in je bil pogosto tarča cenzure in grdih napadov družbenih elit. Da so se iz njega norčevali tudi ljudje, 'narod', pa gotovo priča vztrajni mit, ki ga očitno ni možno izkoreniniti: da mora umetnik pri ustvarjanju nujno biti vsaj malo v blaženem stanju, saj naj bi bila treznost za doseganje ustvarjalnih vrhuncev ovira. Pri tem je Prešeren vedno prva referenca.

Iz časov socializma pa nas še vedno spremlja teza, da morajo biti ljudje najprej siti, preden jih lahko začne zanimati umetnost. Najprej družbena baza, potem nadstavba. A zgodovina meni drugače. Umetnost je bila od nekdaj vitalni del 'realne' ekonomije, le da te vezi danes niso tako razvidne. Najstarejše umetnine, če upodabljanje živali in ljudi v prazgodovinskih jamah pravilno razumemo, so se gotovo nanašale na najpomembnejšo takratno dejavnost družbene baze: na lov. Zdi se, da so bile tiste genialne podobe neizbrisno povezane s pripravami nanj, da so torej pomenile nekakšno psihično pripravo na stresno in praviloma smrtno nevarno zalezovanje živali, ki so prvim ljudstvom pomenile ključ do preživetja. Torej so v 'nadstavbi' bivali tudi takrat, ko so bili lačni ali jim je lakota grozila. Potrditev tega načela najdemo v nedavni vojni v BIH, kjer so ljudje željno, med pokanjem granat in velikokrat s praznimi želodci, prirejali umetniške prireditve vseh vrst. Tudi med NOB je bila kultura integralni del odpora, raziskovalce še danes čudi, koliko borcev je pisalo pesmi, sploh v luči razmer, ko človeško življenje ni bilo veliko vredno. Temu v določeni meri pritrjujejo tudi včerajšnji posnetki izpred ljubljanskih galerij in muzejev, kjer so se vile dolge vrste. Seveda se je veliko ljudi za obisk teh 'posvečenih' prostorov odločilo tudi zaradi pomanjkanja drugega razvedrila, vendar gotovo drži, da je potreba po teh vsebinah del naše človeškosti in da se, kar je še posebej zanimivo, pogosto najbolj manifestira ravno v trenutkih, ko se znajdemo v položaju, ko ni 'vse v redu', ko niso zadovoljene osnovne eksistenčne potrebe ali pa je ogroženo celo naše življenje.

Spornost mantre o pravici naroda, da odloča o tem, kaj bo financiral, se pokaže na sorodnem primeru vrhunske znanosti, ki jo večina ljudi razume še manj od umetnosti. Da je to vitalno pomembna zadeva za nacijo, bi se verjetno strinjal marsikdo, čeprav ne vsi: veliko ljudi namreč meni, da bi morala biti znanost bolj usmerjena v reševanje 'praktičnih' problemov, v pomoč industriji, proizvodnji. A če bi na to pristali, bi znanost svoje moči porabljala zgolj za izboljšave trenutno uporabnih tehnologij. Vemo pa, da se potencialno največja dodana vrednost skriva praviloma v še neuporabnih eksperimentih, ki jih izvajajo znanstveniki v nacionalnih inštitutih. Ki jih financira narod. Kdo bi pred sto in več leti verjel, da bo bizarna teorija kvantne fizike pripeljala do tako uporabnih stvari, kot so računalniki, mobilna telefonija in druga tehnična čudesa, ki se nam zdijo tako samoumevna in brez katerih ne znamo več živeti?

Podobno vlogo, kot jo ima v družbi vrhunska znanost, ima tudi vrhunska umetnost. Njeni neposredni učinki so težko merljivi, a če so naši predniki v votlinah menili, da brez nje ne morejo do bizonov, bikov, mamutov in antilop, bi morali tudi mi razumeti, da bi se brez nje naši ražnji velikokrat vrteli v prazno. Brez iskrenja, ki ga v naša življenja vnaša umetnost, bi verjetno tudi ogenj težko zagorel…

Slika: Joni Zakonjšek: Rdeče rasti, Ljubljana-Koštabona-Velika sela, jesen 2007-jesen 2008, ljubezen na platnu, 110x110 cm

Joni Zakonjšek se je rodila z začetkom jeseni 1974 na Primorskem, po gimnaziji preživela dve leti v Londonu in na Whitechapel Art School končala Foundation Course of Art, nato pa leta 2003 z delom naslovljenim »Krajina kot področje duha« diplomirala pri profesorjih Emeriku Bernardu in Marku Uršiču. Od leta 2004 je samostojna likovna ustvarjalka. Po desetletju bivanja nad dolino Dragonje in v drugih primorskih vaseh, zdaj živi v Beli krajini. Od leta 2002 je postavila mnogo samostojnih razstav v priznanih razstaviščih ter se udeležila številnih skupinskih razstav doma in v tujini, za svoje ustvarjalno delo pa prejela vrsto nagrad in priznanj.