Pred nosom ... (90)

Zimsko veselje…

Svet okrog nas je spet bel. Pred nekaj dnevi sem izkoristil priliko in za svoj običajni sprehod ponovno izbral eno izmed poti v okoliških gozdovih. Med gostim sneženjem, pokanjem vej pod težo snega, sem se tu in tam moral prebijati skozi povešene veje, ki so onemogočale prehod. S svojo dolgo mačeto, za katero naključnim radovednežem običajno rečem, da jo imam za lov na migrante, sem udarjal po vejah, da so se v šumu padajočega snega dvigovale kvišku in odpirale pot naprej. Potem se je gozd odprl. Pravljično vzdušje, bi lahko rekli: škripanje snega na zavesi tišine, ki te obdaja, ko hodiš po poteh med polji, v bližini nobene ceste, nobenega avtomobila, nobenega brnenja…

Sneg je otrokom vedno v veselje. Spomnim se navdušenja, ko sem zvečer, pred spanjem opazoval premikanje snežink v svetlobi cestnih svetilk in modroval, kako gosto pada, kako debele so snežinke in koliko ga bo zapadlo do jutra. Odrasli pa so, jasno, več govorili o težavah, ki jih bodo imeli naslednji dan. Kidanje snega, zasnežene ceste, tu in tam zmanjka elektrike in podobne nevšečnosti. Otrokom takšne skrbi ne stopijo v zavest. Sosedove punce so zgradile majhno trdnjavo in ko sem jih 'napadel' s kepami, so kar zavriskale, se skrivale za snežnimi zidovi in me tudi one poskusile zadeti. Ko sem kasneje nekaj stopil okrog hiše, sem jih slučajno slišal za živo mejo in jih znova napadel. Med vreščanjem je Ani uspel dober met: kepa me je zadela točno v nos, sneg pa se je oprijel tudi mojih očal. Zadevo sem še malo pretiral, spuščal čudne glasove, kot bi imel polna usta snega in od punčk izvabil še glasnejši smeh. Po dolgem času sem imel spet premrle roke od snega, zato sem se taktično umaknil. Do naslednje bitke.

Ljudstva iz severa, ki jim je torej sneg nekaj običajnega, neizbežnega, v svetu predsodkov veljajo za najbolj delovna, tista na jugu, pa za lena, celo neustvarjalna. Ta trdovraten predsodek je zasidran zelo globoko. Tudi sam sem ga nekaj časa sprejemal kot samoumevnega. Na akademiji sem imel sošolko, sicer 'čistokrvno' Slovenko, ki je prišla študirat iz Venezuele. Njena radoživost in ljubezen do živahnih latino ritmov glasbe, ki ju je izpričevala vsak dan, je bila nekaterim izmed nas, zadržanim 'severnjakom' včasih nadležna. Pokroviteljsko smo pogledovali proti njej, ko je recimo med slikanjem v ateljeju ob glasbi poplesavala, celo zapela. Seveda smo se motili. Temperament in kultura, v kateri zrasteš, te ne določita kar za lenuha. Zgodovina civilizacije kaže pravzaprav nasprotno: prve kompleksne človeške združbe so zrasle v južnih krajih. Medtem ko so na severu ljudje še prevračali neoblikovane kamne in se zavijali v kože ubitih živali, so na jugu zrastle piramide in drugi kompleksni objekti, katerih izdelava je zahtevala veliko znanja in vztrajnosti. Ne duha ne sluha o lenobi ali neinventivnosti.

Ob pripovedovanju prijatelja, ki je nekaj časa preživel na nekem otoku sredi Atlantika, kjer vlada mila klima, sem glasno vzdihnil rekoč, da bi bilo tam super živeti. Nobene kurjave za hladne dni, nobene izolacije na objektih ali trojne zasteklitve na oknih, zimske garderobe itd. Mogoče so takšne želje posledica številk v EMŠO, ki nedvoumno kažejo, da se moja generacija postopno približuje letom, ko si bolj želiš toplega sonca in te včasih nadležna opravila priprav na zimo že malce vznejevoljijo. Marsikdo bi se raje preselil kam na jug, po drugi strani pa 'severnjaki' z nezaupanjem spremljamo porast migracij. Pozabili smo, da je bila smer premikanja ljudi v iskanju boljšega življenja še nedavno nasprotna. Vikingi, kot še mnoga druga ljudstva iz severa, so pred dobrim tisočletjem preplavili vso Evropo in pustili močan pečat na življenja ljudi. Vendar so se povsem potopili v naš 'bazen' in izginili kot posebna, ločena skupnost. Ko sedaj prihajajo k nam 'južnjaki', torej tisti, ki snega običajno ne poznajo, se moramo zavedati, da se bo verjetno zgodilo podobno. Poleg negativnih zgodb, ki jih bodo vztrajno širili dežurni paničarji, se bo našla tudi kakšna pozitivna. Pred nekaj dnevi smo lahko v poročilih spremljali skupino mladih temnopoltih podjetnikov, bivših migrantov, nekje v Italiji. Organizirali so se in začeli izdelovati jogurt in pridelovati ekološko zelenjavo. Glede na to, kakšen odnos do pridelave hrane imamo Slovenci, bi bila kakšna takšna pobuda dobrodošla tudi pri nas.

Kidanja snega, delanja snežakov, kepanja in podobnih zimskih radosti se bi že naučili…

Slika: Joni Zakonjšek: Se še spominjaš Ljubezni? Koštabona, pomlad 2007-Velika sela, jesen 2010, trenutek za trenutkom na platnu, 190x178cm

Joni Zakonjšek se je rodila z začetkom jeseni 1974 na Primorskem, po gimnaziji preživela dve leti v Londonu in na Whitechapel Art School končala Foundation Course of Art, nato pa leta 2003 z delom naslovljenim »Krajina kot področje duha« diplomirala pri profesorjih Emeriku Bernardu in Marku Uršiču. Od leta 2004 je samostojna likovna ustvarjalka. Po desetletju bivanja nad dolino Dragonje in v drugih primorskih vaseh, zdaj živi v Beli krajini. Od leta 2002 je postavila mnogo samostojnih razstav v priznanih razstaviščih ter se udeležila številnih skupinskih razstav doma in v tujini, za svoje ustvarjalno delo pa prejela vrsto nagrad in priznanj.