Na vsebino

Pred nosom ... (87)

Molk…

Ko opazujemo otroke v vrtcu, se zavedamo, zakaj je zanje ta ustanova koristna. Vzgojiteljice jim pomagajo pri socializaciji, ki je ključna za normalno življenje. Eden izmed pomembnejših vidikov vzgoje je obvladovanje prirojene nasilnosti, ki tli v vsakem izmed nas. Psihologi vedo, da so otroci pri dveh letih najbolj nasilni in jim zgolj njihova fizična nezmožnost preprečuje, da bi svojim vrstnikom povzročili kakšno hujšo poškodbo, zato se v vrtcu, tako kot doma, učijo obvladovati jezo in razvijati pozitivne vrednote. V veliki večini je torej vrtec za otroke prostor, v katerem se s pomočjo pravil obnašanja, ki jih morajo ponotranjiti, lažje vključijo v igre in sproščeno veselje, ki ga naj bi bilo čim več.

Zdi se, da odrasli velikokrat pozabimo, da se moramo tudi sami držati določenih osnovnih družbenih pravil. Nedavno sem na FB začel debato z nekim neznancem, ki je zelo hitro izgubil razsodnost in mi namesto argumenta, ki ga tako in tako ni imel, zabelil s hudimi osebnimi žalitvami. Nisem se mogel zadržati in sem v jezi tipu odgovoril, da bi mu najraje primazal eno okrog ušes. Takoj, ko sem pritisnil tipko za objavo, mi je bilo žal in sem se že pripravil, da zadevo izbrišem, vendar je bil algoritem hitrejši: moja izjava je bila že izbrisana. Nad to cenzuro nisem bil ogorčen, razumel sem, da sem prekršil pravila obnašanja. Nisem niti pomislil, da mi je bila kršena pravica do svobodnega izražanja, ki se zdi danes mnogim ogrožena ali celo izgubljena.

Pred časom mi je starejši znanec pripovedoval, kakšno kolobocijo je sprožil z naivno, nepremišljeno izjavo. Ob zaposlitvi na ugledni pedagoški ustanovi je novim znancem mimogrede omenil, da je 'njegova' ženska prejšnji dan nekaj naredila. Odziv je bil buren, deležen je bil ostrih besed, češ kaj si domišlja, ko vendar ženska ne more biti njegova last. Njegovi občutljivi sogovorniki niso mogli sprejeti, da je šlo pač za izjavo, ki ni nujno povezana z dejanskim stanjem. Posumili so, da se zares doma obnaša, kot bi živel v tipičnem, tradicionalnem patriarhatu, ki ga danes lahko srečamo le še ponekod v nerazvitem svetu. Njegova izjava je dregnila v tabuizirano področje, o katerem se ne smemo več niti nedolžno pohecati. Podoben tabu predstavlja zloraba otrok, v skrajni obliki pedofilija, ob kateri nihče niti ne pomisli na kršitev svetega načela svobode govora. Kdor bi pedofilijo propagiral ali celo zgolj posedoval sporne posnetke, bi bil hitro sodno obravnavan in tudi drugače izločen iz družbe. Zato me preseneča strastno ogorčenje, ki se je razširilo po zahodnih medijih, tudi pri nas doma, ob odstranitvi določenih ljudi in celo medijskih platform iz javno dostopnih družbenih omrežij. Pridušajo se celo, da so se uresničile Orwellove napovedi. No, na drugi strani pa vidimo, kako je javni prostor odprt za odkrito fašistični govor, po spletu vedrijo zanikovalci Holokavsta, antisemiti in ostali odkriti rasisti, ki pogosto neposredno pozivajo k likvidacijam. Na omrežju Parler, ki so ga ravno izključili, so lahko recimo uporabniki brali odkrite pozive k usmrtitvi določenih politikov ali kar celih skupin ljudi. Svoboda govora?

Nedavni dogodki v ZDA so nedvoumno prikazali, kam pripelje verbalno spodbujanje k neupoštevanju pravil obnašanja ali celo k nasilju. Besede imajo težo, ni vseeno, kako se izražamo, kako nagovarjamo tiste, ki so nam pripravljeni slediti. Na eni strani imamo ljudi, kot sta bila Martin Luther King in Ghandi, ki so govorili preudarno in slavili mir, na drugi pa celo brajdo ljudi, ki z dobro premišljenimi besedami svoje somišljenike spodbudijo, da so pripravljeni zanje žrtvovati celo svoja življenja. Ko padejo prve žrtve, se 'zabava' zaključi, tu se svoboda neha. Če lahko dvoletni otrok razume, da se ne sme pokakati v spodnje hlačke in da to ne predstavlja napada na njegovo osebno svobodo ali celo tiranijo, ki naj bi jo nad njim izvajali odrasli, potem bi morali tudi slednji razumeti, do kod seže svoboda njihovega besednega izražanja.

Ko vidimo, da se komu dela krivica, kadar se dogajajo takšne ali drugačne zlorabe, moramo spregovoriti, protestirati, se jasno postaviti na stran tistega, ki je ogrožen. Obstajajo pa trenutki, o katerih govori tisti znani pregovor, ki molk povezuje z zlatom. Lepo bi bilo, če bi včasih pomislili nanj tisti, ki imajo že na jeziku kakšno besedo, ki lahko ubije...

Slika: Tejka Pezdirc: Nema hiša, 2018, prostorska postavitev

Tejka Pezdirc (1985)

Leta 2011 je zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom Alena Ožbolta. Za akademsko leto 2008/09 je prejela je nagrado ALUO za posebne dosežke. Živi in dela med Ljubljano in Belo krajino.

Zadnja leta se predstavlja s samostojnimi postavitvami Erozija prehoda (Hiša kulture Pivka), Nema hiša (Galeriji Alkatraz, Lj), Rebra (Nočna izložba Pešak), Prenašalke (Galerija Srečišče) in sodeluje na večjih skupinskih razstavah doma in v tujini: 3. trienale mladih umetnikov – Premiere. Čas, razpoloženje, identiteta (Galerija sodobne umetnosti), Celje, 4

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj