Na vsebino

Pred nosom ... (85)

Ena in ena je…

Oblastniki so nedavno prišli na dan z idejo, da bi, če se izrazimo olepšano, z načinom financiranja regulirali civilno-družbena gibanja in ustanove. Namesto neposrednega proračunskega denarja naj bi se ta združenja, ki bojda pomenijo velik strošek za davkoplačevalce, odpravila na prosti trg in tekmovala za naklonjenost ljudi. Davkoplačevalci naj bi torej sami odločali, kam bodo namenili del davkov oz. dohodnine, ki ga drugače država razporedi po nasvetih strokovnih komisij. Slednje naj bi preveč samovoljno razporejale ta sredstva in delovale proti demokratični volji volilnega telesa. To famozno telo naj bi bilo torej prikrajšano za uveljavljanje svojih interesov, zato hira in vzdihuje, ker se njegov denar uporablja za sumljive posle, celo za rabote, ki naj bi spodkopavale temelje naše države.

V nedavnem televizijskem soočenju je zagovornik dosedanjega sistema financiranja nevladnih organizacij navedel argument, ki ga vladni predstavnik ni mogel ovreči: če bi bile nevladne organizacije popolnoma na trgu, če bi se torej morale boriti za našo naklonjenost, bi velik del tega denarja dejansko porabljale za promocijo, ne pa za dejavnosti, za katere so registrirane. To je podkrepil tudi z izkušnjami iz tujine, kjer si ponekod sedaj na vse kriplje prizadevajo, da bi pomembne nevladne organizacije znova spravile pod dežnik proračuna. Vladni predstavnik pa je zgolj ponavljal tipično mantro iz liberalno-konservativnega menija: da imajo ljudje pravico sami odločati, kam gre njihov denar. Ta teza je sicer do določene mere smiselna, a vprašajmo se, če bi se s takšnim sistemom nagrajevanja strinjali tudi politiki in njihovi predstavniki: bi sprejeli, da jih s svojimi donacijami financiramo davkoplačevalci? Gotovo ne, saj je velik del javnosti izrazito sovražno nastrojen do politikov in bi jih najraje kar vse skupaj nagnali. Veliko dejavnosti v naši družbi je skoraj nemogoče popolnoma prepustiti logiki trga. Bomo znanstvene inštitute, gledališča, muzeje, galerije in podobne institucije prepustili trgu? Si res predstavljamo, kaj bi nastalo iz tega? Kapital bi podprl samo tiste projekte, za katere bi domneval, da bodo prinesle kratkoročne dobičke. Znanstveniki bi se začeli ukvarjati s tehničnimi inovacijami, ki bi reševale predvsem zagate trenutne tehnologije. Nobenih novih odkritij bi ne bilo, ki bi odpirala nove perspektive, nove tehnologije, nove industrije. Ne bi bilo nobenih bazičnih raziskav, te pa so potencialno, seveda dolgoročno, najbolj dobičkonosne. V gledališčih bi prikazovali zgolj bolj ali manj plehke zabavljaške predstave, Prešernove nagrade pa bi romale v roke protagonistov raznih resničnostnih šovov, 'amaterskih mojstrov' fotorealizma, izvajalcev pop uspešnic in artistk na drogu. Rahlo dvomim, da bi ob sicer opaznih kratkoročnih finančnih uspehih, takšne 'umetnine' resnično prinesle kakšno širšo družbeno korist.

Določenih vprašanj torej ne moremo prepustiti 'demokratični' razpravi in sprejemati odločitve na podlagi preglasovanja. Bomo odgovor na vprašanje, kako se obnaša določena snov v specifičnih pogojih, s čimer se recimo ukvarjajo vrhunski znanstveniki, prepustili splošnemu ljudskemu presojanju? Bomo rešitev matematične enačbe prepustili političnim strankam ali raznim interesnim skupinam? Če malo karikiram, je to podobno, kot bi ljudstvo vprašali, koliko je devet krat sedeminsedemdeset in mu dali na voljo tri možne odgovore. Kompleksnejši kot so problemi, manj je smiselno, da jih za razrešitev naslovimo na kak 'demokratični' forum, ki temelji predvsem na pravici do lastnega mnenja, ne glede na to,če se sklada z dejstvi ali če je dobro utemeljeno. Ravno to je verjetno imel v mislih nek nemški dramatik, ko je nedavno izrekel provokativno misel: 'Deset Nemcev je neumnejših od petih.' Najbolj priljubljeni pojavi ali stvari na svetu niso nujno najbolj koristne, kvalitetne ali smiselne in kriterij finančne uspešnosti lahko na piedestal pogosto postavi kakšno skrajno problematično zadevo, recimo orožje, vojaške spopade in podobne 'dosežke', ki človeštvu niso ravno v ponos.

Seveda pa si moramo priznati, da je smiselno postavljati tudi takšna vprašanja, kot jih je vladni predstavnik, ki si želi učinkovitejše izrabe davkoplačevalskega denarja. Verjetno bi bilo dobro, da bi občasno prevetrili kriterije in prejemnike. Nekateri izmed njih so nujni za normalno delovanje demokratičnega sistema, čeprav del javnosti meni, da zgolj nergajo in politizirajo, brez nekaterih bi določene marginalne skupine prebivalcev zapadle v popolno revščino, gasilci so eden ključnih stebrov vsakdanjika na podeželju, itd. Zdi pa se, da je veliko tudi takšnih, ki si sicer zaslužijo podporo države, vendar ne za večne čase. Prav bi bilo, da bi tu in tam odstopili svoje mesto pri 'koritu' komu drugemu. Gotovo pa te odločitve ne gre prepustiti ljudskemu glasu, saj se utegne zgoditi, da se bomo kmalu znova prepirali o tem, koliko je ena in ena…

Slika: Tejka Pezdirc: Erozija prehoda, 2015, mavec

Tejka Pezdirc (1985)

Leta 2011 je zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom Alena Ožbolta. Za akademsko leto 2008/09 je prejela je nagrado ALUO za posebne dosežke. Živi in dela med Ljubljano in Belo krajino.

Zadnja leta se predstavlja s samostojnimi postavitvami Erozija prehoda (Hiša kulture Pivka), Nema hiša (Galeriji Alkatraz, Lj), Rebra (Nočna izložba Pešak), Prenašalke (Galerija Srečišče) in sodeluje na večjih skupinskih razstavah doma in v tujini: 3. trienale mladih umetnikov – Premiere. Čas, razpoloženje, identiteta (Galerija sodobne umetnosti), Celje, 4.4. (Galerija Škuc), Artefatto10, Reset, Trst, Italija, Pocket Utopia, München, Nemčija.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj