Pred nosom ... (77)

Užaljene ideje…

Včerajšnji dogodki na Dunaju so razburkali že tako živčno javnost. Komentarji na medmrežju so prepolni ščuvanja proti domnevni 'multikulti' usmeritvi sodobne Evrope in civilizacije. Jeza ljudi, ki jim v tako napeti situaciji, v katero nas je pahnila epidemija, ni treba veliko, da izbruhnejo, je v določeni meri razumljiva. Vendar moramo v takšnih situacijah najprej globoko vdihniti in resno razmisliti. Da nas ne bi potem bolela glava. Tako kot vročekrvneže, ki imajo hitrejšo roko od misli in se kasneje spokorjeno kesajo, ko morajo plačati za škodo prizadejano sočloveku.

Mladi fantje, ki se v zadnjih letih po zahodnem svetu odpravljajo na 'pravičniške' morilske pohode, se nam, ki živimo v najdaljšem obdobju miru v zgodovini, zdijo kot figure iz najhujših morastih sanj. Na eni strani ostre obsodbe, na drugi strani poskusi razumevanja. In vmes cela plejada različnih stopenj naklonjenosti in zavračanja. Konservativni zagovorniki evropske kulturne tradicije ogorčeno zahtevajo stroge ukrepe, progresivci pa opozarjajo na strukturne probleme, ki so te mlade ljudi privedle do teh strašnih dejanj in opozarjajo pred prehudimi povračilnimi ukrepi, ki naj bi le še stopnjevali reakcijo na drugi strani. Verjetno imajo oboji prav, seveda do določene mere.

Dejstvo je, da ti mladi ljudje ne zmorejo razumeti, da v Evropi že dalj časa velja načelo svobode govora, ki predpostavlja, da se lahko posameznik svobodno izreka in je lahko kritičen do oblasti, pravzaprav do vseh družbenih akterjev. Kot družba sicer še nismo povsem ponotranjili te svobode, ki nam je na voljo: ponorčujemo se lahko dobesedno iz vsega, verjetno sta le smrt ali trpljenje posameznikov nekak tabu, meja, prek katere ne smemo stopiti. Norčevati se iz žrtev pokola v Srebrenici ali nesrečnikov, ki so končali v dimnikih Aušvica, bi bilo milo rečeno nesprejemljivo. Vendar je izjem malo. Če verjameš, da čarovnice resnično letajo po zraku, da liberalne elite žrejo majhne otroke in da je Trump tukaj, da to prepreči in da je hkrati rešitelj krščanstva, pa da je recimo Elvis še vedno živ, moraš sprejeti, da se bo velik del družbe iz tvojih prepričanj norčeval. In se boš moral s tem sprijazniti, saj mora država zagotoviti, da se tovrstna 'ekonomija' mirno odvija.

Ti mladi ljudje torej niso zmožni sprejeti svobodnega, odprtega dialoga. Napad na ideje, ki so jim jih vcepili že v rani mladosti, dojemajo kot napad na njih same. Ta prepričanja so tako ponotranjili, da so povsem prekrila njihovo temeljno identiteto, razjedla njihovo človeškost. Na Zahodu smo v veliki meri sprejeli predpostavko humanizma, ki odzvanja tudi v nekaterih drugih sistemih mišljenja, lepo pa ga je formuliral evropski eksistencializem: eksistenca je pred esenco, bivanje pred bistvom in človeško življenje pred idejo, kakršno koli; levo ali desno, zgornjo ali spodnjo. Najprej smo človeška bitja, šele potem pridejo na vrsto naša prepričanja, naša pripadnost čemurkoli. To je tisti minimalni skupni imenovalec, ki bi ga brez težav moral sprejeti vsak Zemljan, ne glede na versko ali politično prepričanje. Ideje ali prepričanja v resnici nimajo pravic, imajo jih ljudje. Če se ponorčujemo iz določenega prepričanja, se norčujemo iz idej, ki same po sebi nič ne čutijo in ne morejo biti užaljene. Za njihovo zaščito se torej ne moremo sklicevati na človekove pravice.

Po nekaterih raziskavah velika večina muslimanov misli, da ni nič narobe, če apostata, se pravi tistega, ki je zapustil islam, obsodijo na smrt. Nam, na Zahodu je takšno mišljenje nepredstavljivo in nas navdaja z grozo. Čeprav so še nedavno v vzhodni Evropi zaradi istih razlogov ljudi preganjali, zapirali ali celo morili. Tudi pri nas. Še malo nazaj pa so po vsej Evropi gorele grmade in škripale natezalnice.

Konflikt, ki se na videz kaže, gotovo ni konflikt med muslimani in kristjani, kot je jasno povedal avstrijski predsednik. V sodobnih družbah se moramo različno misleči naučiti sobivati. Vendar si moramo hkrati vseeno priznati, da so določena prepričanja nevarna. Če zrastejo v naših izobraževalnih ustanovah posamezniki, ki niso ponotranjili te svobode, ki je temelj Evrope, potem se moramo vprašati, kje in komu je spodletelo. Niso problem le medrese in džamije. V Veliki Britaniji so v zadnjih desetletjih odprli ogromno šol, v katerih mlade poučujejo v duhu vrednot, ki naj bi jih kot družba že zdavnaj presegli. Mladim preprečujejo, da bi se seznanili z vsebinami, ki so temelj sodobne civilizacije. Namesto Darwina Geneza. Namesto Newtona ali Einsteina leteči konji, angeli in nebesne sfere. Namesto človekovih pravic morala iz bronaste dobe. Ne privzgajajo jim kritičnega duha, ampak jih spodbujajo, da se popolnoma, brez pomislekov poistovetijo z določenimi idejami, do katerih niso zmožni, vsaj občasno vzpostaviti distance. Potem pa tak mlad človek, pred katerim ni nobene prihodnosti, pride v roke spretnih manipulatorjev in samo vprašanje časa je, kdaj bo 'eksplodiral'. Metaforično in dobesedno…

Seveda je nujno priznanje, da moramo več energije posvetiti tistim, ki so na robu družbe, ki pogosto padejo v kremplje ideologom takšne in drugačne provenience. Hkrati pa si moramo tudi priznati, da kot družba ne moremo tolerirati tistih, ki posegajo po skrajnih sredstvih. Občutek varnosti je povprečnemu državljanu Evrope pomemben. Včasih celo pomembnejši od vzvišenih idealov…

Slika: Borut Popenko: Park, akril na vezano ploščo, 20 x 22 cm, 2008.

Borut Popenko

Rojen leta 1969 v Mariboru, 1993. Leta zaključil študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, 1995 do 1996 je bil gostujoči študent na Hochschule fur Kunst und Design v Halleju, kjer je 1997. leta zaključil specialistični študij, v šolskem letu 1998/99 je bil gostujoči študent na School of Fine Arts v Atenah, 2001. leta gostujoči študent na Umetnostni akademiji v Pragi, istega leta tudi v Čimelicah na Češkem, 2003. leta je gostoval v Ostravi, Češka, leta 2007 je prejel delovno štipendijo MZK, 2019. leta pa je bil na rezidenci na Dunaju. Od leta 1995 ustvarja v v prostorih Magdalenske Mreže v Mariborju, od leta 1998 pa ima status samozaposlenega na področju kulture. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.