Pred nosom ... (76)

Konzerve in surova hrana…

Volitve 'tam prek' oceana, pa tudi pri nas ali v sosednjih državah zadnja leta redno pokažejo, da smo ljudje razdeljeni na dve, skoraj identični polovici. Na eni strani so tisti, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote, se kot hudič križa bojijo novosti ali sprememb, ki bi v njihova življenja prinesle negotovost, na drugi pa so tisti, ki hlepijo po novem, po spremembah, ki bežijo pred tradicijo, pred tistim, kar naj bi oviralo napredek in nam preprečilo, da svobodno uresničimo svoje načrte, potenciale.

Seveda je ta meja pogosto zelo zabrisana in ljudje nismo tako preprosto 'narejeni'. Nekateri so intimno skrajno konservativni, se v vsakdanjem življenju držijo tisočletnih zapovedi, recimo ekonomijo pa dojemajo zelo svobodno. In obratno: obstaja veliko ljudi, ki so izrazito nenaklonjeni pretirani liberalizaciji ekonomije, intimno ali v medčloveških odnosih pa so svobodomiselni in se ne razburjajo, če na cesti vidijo koga, ki je drugačen od njih ali če kakorkoli s svojim obnašanjem krši nenapisana ali zapisana 'pravila'. V nas se tako prepletajo različni odtenki obeh skrajnosti.

Že stari Grki so govorili, da si še kamen želi ostati kamen, da se nekaj v nas poskuša upreti spremembam, ki se nam dogajajo, kajti te nas vodijo postopno v 'kraj', kamor si ne želimo. V tem smislu nas je večina ljudi zadrtih konservativcev. Ko pa recimo zajadramo v kak trgovski center, se v nas prebudi želja po novem, po drugačnem, zaželimo si spremembe, novo obleko, nove čevlje, nov avto. Evolucija je v nas na nek skrivnosten način 'zamešala' ta dva instinkta, ki nas včasih preneseta naokoli. Nek znanec je bil recimo pred leti lastnik avtomobila višjega razreda. Pa si je zaželel spremembe in se je odločil zamenjati ga za avtomobil druge, manj prestižne znamke. Že po nekaj dneh mu je postalo jasno, da je naredil napako. Ostati bi moral pri svoji prvi izbiri. To je kmalu tudi uresničil. Prijatelj Andrej mi je pred časom, malo za šalo, poklonil mehanično napravo za lupljenje jabolk. Preden nam je uspelo vpeti prvi sadež in zagnati ročico, je minilo kakih deset minut. V tem času bi s preprostim lupilnikom olupil že cel kilogram jabolk. Na drugi strani pa je ravno tako veliko primerov, ko se kdaj oklepamo starih rešitev, tudi ko nam je že jasno, da se ne obnesejo. Na spletu sem prebral, da so na neki ameriški šoli poskušali izbruh kovida zamejiti z molitvami in s postom. Verjetno ni treba pretirano poudarjati, da niso bili uspešni. Na Poljskem so ravnokar zamejili pravico do splava, tudi v primerih, ko gre za dokazan primer okvare ploda. Srednjeveški nazor je pljusknil v enaindvajseto stoletje in ne bo rešil ničesar, kvečjemu slabše bo, saj bodo ženske prisiljene v iskanje drugačnih rešitev. V Franciji se je nedavno zgodil grozljiv incident, v katerem je mladostnik učitelju, ki je pri pouku kot ilustracijo načela svobode govora uporabil razvpito karikaturo Mohameda, odrezal glavo. V imenu tradicionalnih vrednot. Javnost je bila besna in upravičeno so sledile ostre sankcije. Evropa se mora odločno odzvati na tako deformirane konservativne trende. Ne glede na to, iz katerega kulturnega ali civilizacijskega kroga izhajajo.

Pred petdesetimi leti so dolgolasci morali bežati pred besnimi zagovorniki tradicionalnih pričesk, danes se celo najbolj zadrt desničar ne razburja pretirano nad frizurami. Če bi s časovnim strojem konservativca izpred stotih let pripeljali v današnji čas, bi bil ogorčen nad kolegi konservativci in bi jih imel za dekadentne frajgajste. V veliki meri smo torej vsi postali liberalnejši. Kar je edino prav: si želimo v čase, ko si zgolj za dvom v uradno resnico gorel na grmadi? Ta nevarnost je še vedno prisotna, saj nekateri pristaši najvplivnejših religioznih ali sekularnih ideologij na svetu močno stremijo k temu, da bi upravljali z življenji tistih, ki se ne strinjajo z njimi. Seveda pa obstajajo problemi tudi na drugi strani. Prizadevanja za spremembe za vsako ceno, brez razmisleka o posledicah, brez realne ocene stanja stvari, mimo razumevanja človeške narave, so nas v preteklem stoletju večkrat pripeljale na rob prepada in žal tudi čez. Sanje o novem svetu, novem družbenem redu, so ravno tako nevarne kot nesmiselno vztrajanje v tradiciji, kadar nas ta ogroža: če bi denimo prisluhnili zahtevam futuristov, ki so hoteli požgati vse muzeje in so oboževali hitrost in novost, podobo avtomobila pa častili bolj od Nike Samotraške, bi se bliskovito znašli v nevarni distopiji.

Naši 'jedilniki' naj bodo torej raznoliki: tako konzerve kot surova, sveža hrana. In tisto vmes, seveda. Mogoče bomo potem malce bolj strpni drug do drugega…

Slika: Borut Popenko: Kvartopirca (po Cezannu), akril na platno, 10 X 16 cm, 2006.

Borut Popenko

Rojen leta 1969 v Mariboru, 1993. Leta zaključil študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, 1995 do 1996 je bil gostujoči študent na Hochschule fur Kunst und Design v Halleju, kjer je 1997. leta zaključil specialistični študij, v šolskem letu 1998/99 je bil gostujoči študent na School of Fine Arts v Atenah, 2001. leta gostujoči študent na Umetnostni akademiji v Pragi, istega leta tudi v Čimelicah na Češkem, 2003. leta je gostoval v Ostravi, Češka, leta 2007 je prejel delovno štipendijo MZK, 2019. leta pa je bil na rezidenci na Dunaju. Od leta 1995 ustvarja v v prostorih Magdalenske Mreže v Mariborju, od leta 1998 pa ima status samozaposlenega na področju kulture. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.