Pred nosom ... (75)

Ne izpostavljaj se …

Kitajska je dežela, kjer je vse podrejeno centralni oblasti komunistične partije. Vse plasti družbenega, gospodarskega življenja so trdno vpete v sistem nadzora, ki ne dopušča izjem, če pa se že kakšna zgodi, je najpogosteje zato, da bi se kozmetično popravil vtis za ljudstvo in mednarodno javnost. Kot narisan nasmešek na mrkem licu neizprosnega nasilneža. V spomin človeštva se je neizbrisno zapisala podoba starejšega gospoda, ki je v času študentskega upora leta 1989 s plastičnimi vrečkami v rokah kljubovalno stal pred tankovsko kolono, ki je zasedala trg Tiananmen. Verjetno se zanj ni dobro končalo, kot še za stotine, če ne celo tisoče mladih ljudi, ki so si takrat drznili upati izzvati oblastnike.

Pred nekaj dnevi pa zasledim novico, ob kateri se mi je čeljust kar povesila. Kitajci veljajo za brezkompromisne, kadar je treba v imenu družbeno-gospodarskega napredka kaj žrtvovati. Ko je veliki voditelj Mao v času prisilne industrializacije kmetom ukazal, da morajo izdelati priročne peči za proizvodnjo jekla, so jih pač naredili. Proizvodnja jekla je bila totalni fiasko, hkrati pa so propadale kmetije, ki jih kmetje niso obdelovali, in je posledično prišlo celo do lakote. Ko Kitajci gradijo jezove za gromozanske hidro central ali podobne mega projekte, brez obotavljanja preselijo sto tisoče ljudi. Po vojaško, na ukaz. Noben si ne upa niti pisniti, kaj šele organizirati kakšno civilno pobudo. Na neki njihovi veliki reki pa je prišlo do skoraj nezamisljivega incidenta. Kmetje, ki so slišali za namero največje državne energetske korporacije, so ugrabili (!) njihove predstavnike, se zabarikadirali v neko hišo v vasi ob reki, predvideni za hidro centralo ter postavili nemogočo zahtevo, da se načrtovana izgradnja jezu zaustavi. Po nekaj dnevih so v poslopje vdrli vojaški specialci, osvobodili ugledne talce, na začudenje domače in potem tudi svetovne javnosti pa se upornikom ni zgodilo nič. Celo več: načrtovano gradnjo so opustili!

Ko se v naši ljubi deželici ob Kolpi zgodi kaj podobnega, seveda v mnogo manjših dimenzijah, prebivalci običajno reagiramo čisto drugače. Prijatelj, ki se je v naše kraje preselil iz uporniške tolminske, mi je nekoč dejal, da ga čudi, da smo tako pohlevni. Če bi recimo pri njih tako smrdelo iz kakšnega obrata, kot smrdi iz naše bio-plinarne, bi nastal cel 'kažin'. Pri nas se sicer ozračje malo segreje, ljudje malo zarobantijo, spiše se kakšna peticija, a kmalu vse potihne. Tisti posamezniki, ki s svojo energijo poskušajo spodbuditi svoje sokrajane, kmalu izgubijo zagon in se še sami letargično sprijaznijo z 'dejstvi.' Le še za šankom ali za mizo, v intimnih združbah, si damo duška in smo revolucionarji, aktivni igralci. Ko zavesa pade, ko se predstava konča, smo pohlevni in prijazni. Dobrikamo se ljudem, za katere vemo, da nas pred drugimi črtijo ali nam celo povzročajo škodo.

Nedavno sem nagovoril znanca in ga poskušal spodbuditi, da bi se malo angažiral. Čeprav je šlo za njegovega otroka, ki je bil oškodovan, je takoj zavrnil možnost, da bi se javno izpostavil. Pomodroval je, da si pač enkrat 'gor, drugič dol'. Da se torej nima smisla zaganjati, poskušati kaj spremeniti in zaman porabljati svojo energijo, si kvariti duševni mir in vznemirjati 'živce', ogrožati svoje zdravje. Kolo se bo obrnilo, pa bomo na vrsti mi? Če odmislim globok defetizem, ki veje iz te izjave, se moram dotakniti jedra: vprašanja, če ta 'teza' drži. Je res nemogoče karkoli spremeniti, je posameznik nemočen pred kolesjem zgodovine, pred 'tanki', ki se valijo pred njim? Se je bolje potuhniti? Takšna razlaga zgodovinskih procesov in dogajanja v svetu je v pomembnem aspektu nepopolna, napačna. Sveta ne upravljajo neosebni procesi, božanska ali peklenska nujnost. Ne glede na 'smodnik', ki se domnevno kopiči, napetosti, ki samo čakajo, da bi se sprostile: brez posameznika, ki pritakne 'vžigalico', ni nič. Brez Gavrila bi se kolesje zgodovine zavrtelo drugače, brez Hitlerja druge vojne ne bi bilo. Seveda to ne velja le za zlonamerneže: brez Ghandija bi se Indija bistveno dlje osvobajala od svojih gospodarjev, brez Martina Luthra Kinga pa bi se boj za državljanske pravice v ZDA odvijal počasneje. Posameznik torej šteje.

Peščica rogoviležev na Kitajskem je pred korporacijskim pohlepom rešila celo dolino, ki je verjetno velika kot pol Slovenije. Kaj pa mi? Leta 1991 je bila Bela krajina v razsulu, četrtina odraslih je bila brezposelnih, infrastruktura je bila obupna, prihodnost ne najbolj obetajoča. Našli so se pravi ljudje, ki so naredili pomembne korake naprej, izboljšali pogoje za življenje. Seveda ni vse idealno, veliko je še za postoriti, a če se ne bomo zmigali, če ne bomo zastavili svojega glasu, nas bo začelo zalivati. Jez pa si 'gradimo' kar sami...

Slika: Borut Popenko: Piece of Cake, 2018, akril na platnu, 160 x 100 cm.

Borut Popenko

Rojen leta 1969 v Mariboru, 1993. Leta zaključil študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, 1995 do 1996 je bil gostujoči študent na Hochschule fur Kunst und Design v Halleju, kjer je 1997. leta zaključil specialistični študij, v šolskem letu 1998/99 je bil gostujoči študent na School of Fine Arts v Atenah, 2001. leta gostujoči študent na Umetnostni akademiji v Pragi, istega leta tudi v Čimelicah na Češkem, 2003. leta je gostoval v Ostravi, Češka, leta 2007 je prejel delovno štipendijo MZK, 2019. leta pa je bil na rezidenci na Dunaju. Od leta 1995 ustvarja v v prostorih Magdalenske Mreže v Mariborju, od leta 1998 pa ima status samozaposlenega na področju kulture. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.