Pred nosom ... (141)

Meč in beseda

Vojna je naravno stanje, je nekoč zapisal nek razvpit mislec. Trenutna situacija v svetu tej črnogledi misli očitno pritrjuje. Ljudje umirajo na več krajih po svetu, milijoni so prisiljeni v beg, celotna mesta so razrušena. Mnogo ljudi zato vztrajno ponavlja mantre o pomenu miru, kako se moramo izogniti 'nadaljnjim eskalacijam', kako moramo prekiniti oboroževalno tekmo, se prijeti za roke in v zrak spustiti golobčke miru.

Verjetno je le malo ljudi na tem svetu, ki se ne bi strinjali s to idejo. Problem je v tem, da tega plemenitega cilja ne moremo doseči tako, kot si domišljajo samooklicani mirovniki. V zgodovini verjetno ni primera, v katerem bi se nasilnež v trenutku, ko se znaša nad šibkejšim in celo zmaguje, poslušno uklonil želji po 'umiritvi'. To velja tako za individualne primere, recimo v kakšni vaški gostilni, kot za večje konflikte, ko se nekdo, največkrat kak diktator z imperialnimi željami, spravi na sosednjo državo. Nasilnež ne bo popustil, če ne bo začutil ali ozavestil dejstva, da njegovim nasilnim dejanjem sledi takšna ali drugačna sankcija, ki bo zanj boleča, na tak ali drugačen način. Pred leti, ko smo stanovali še v bloku, je sosed, po poklicu varnostnik, vgradil nova okna. Ko sem ga malo povprašal po okoliščinah, je prostodušno priznal, da je prenovo 'častil' vročekrvnež, ki ga je na veselici neizzvano udaril. Sosed ni vrnil udarca, čeprav je za to usposobljen. Hladnokrvno je poklical policijo, primer je končal na sodišču, plačana kazen pa je zadostovala za nakup in vgradnjo oken. Tak sistem 'nagrajevanja' nasilnosti je v resnici zelo spremenil včasih običajno dinamiko 'socialnih odnosov' na družabnih dogodkih. Pretepov je bistveno manj, manj je poškodb, torej smo se malo civilizirali. Vse to velja tudi za meddržavne odnose. Občutek, da smo v najbolj nasilnem obdobju človeške zgodovine, da sledi propad civilizacije in podobne napovedi, se v luči statistike preteklosti izkaže za zmotnega. Vojne v preteklosti so bile bistveno bolj nasilne, z bolj uničujočimi posledicami. K temu splošnemu napačnemu občutju seveda najbolj prispeva medijska ažurnost. Če danes kdo koga zabode na kakšni vaški veselici, že čez nekaj ur vsi vemo. Včasih je bila ta 'folklora' bistveno pogostejša, vendar ni bilo medijev, ki bi javnost obveščala na tako hiter in učinkovit način. In se je krog nasilja pač ponavljal z isto intenziteto.

Seveda pa to ne pomeni, da si ne rabimo prizadevati za mir, da se slednji torej vzpostavi kar sam od sebe. A ta prizadevanja morajo temeljiti na poznavanju človeške narave, družbenih zakonitosti in zgodovine. Če torej nikoli do sedaj ni zadostovalo zgolj verbalno pozivanje k miru, potem velja isto tudi za vse sedanje vojne konflikte. Kot bi rekel že na začetku citirani Hobbes: Sporazumi brez meča niso nič drugega kot besede. Lahko dodamo še: takšni sporazumi koristijo zgolj in predvsem nasilnežu.

Pozivanje k prekinitvi dobave orožja Ukrajincem je v tej luči povsem zgrešeno. Predpostavlja, da se bo nasilni diktator iz Kremlja ustavil, še preden bo dosegel cilje, ki jih je javno razglasil. Da bo torej pozabil na svoje izjave, v katerih je Ukrajince razglašal za neobstoječ narod, njihovo ozemlje pa za rusko domovino. Kar me pri teh apologetih kremeljskega krvnika še posebej moti, je njihovo pleteničenje o 'geopolitični realnosti', zaradi katere naj bi se Ukrajinci odpovedali svojim sanjam. In to jim pod nos ponujajo tudi pripadniki majhnega naroda, ki se je v dvajsetem stoletju znašel dvakrat v isti situaciji. Obakrat so se, smo se, uprli in zavrnili geopolitično 'realnost'. Ob tem se lahko vprašamo tudi to: kaj bi se zgodilo, če bi se uklonili grožnjam z jedrskim 'armagedonom', s katerim rožlja Kremelj? Bi se torej Vladi(mir?) ustavil? Ne bi nadaljeval s svojim pohodom? Kaj bi se zgodilo z Moldavijo, z Gruzijo? In predvsem: kaj bi na to uspešno izsiljevanje porekli drugi predstavniki 'drugega' pola, ki naj bi domnevno predstavljal alternativo 'zahodni hegemoniji'? Ne bi Kitajci napadli Tajvana in potem zagrozili, da jih moramo pustiti pri miru, če ne …? Je res tako težko razumeti, da ravno popuščanje vodi v dodatno nestabilnost, torej bližje k vojni? Da takšno mirovništvo, kot že mnogokrat pred tem, sploh ni mirovništvo?

Zahodni sistem organizacije družbe seveda ni idealen. Kot povsod drugod lahko tudi pri nas, v družbah zahodnih demokracij, zaznamo številne družbene anomalije: korupcijo, kriminal, nasilje in podobno. Pa vendar bi moralo biti tudi najostrejšim kritikom jasno, da smo po večini kriterijev vseeno na boljšem kot v državah, ki obljubljajo in celo grozijo, da bodo vzpostavili 'alternativni sistem', v katerem se požvižgajo na nekatere vrednote, ki jih kljub temu, da so zapisane v temeljnih listinah ZN, razglašajo za zahodno propagando. Čeprav so nam ravno te vrednote, ki jim, resnici na ljubo, tudi na Zahodu ne sledimo vedno in povsod, omogočile, da se razvijemo in postanemo družba obilja in prosperitete.

Tudi če to izrekamo tisti, ki bi se morali držati čopiča in molčati, vseeno drži, da za obrambo teh vrednot besede niso dovolj.