Na vsebino

Pred nosom ... (138)

Foto: Ramaz Bluashvili/Pexels
Foto: Ramaz Bluashvili/Pexels

Zamislimo si...

Danes sem v neki trgovini znova slišal pesem Imagine, ki je postala simbol generacije, ki si je zamislila nov svet, svet brez meja, v katerem naj bi vsi živeli v miru in slogi. Lennonova popevka je danes del železnega repertoarja glasbe človeštva in še vedno mnogo ljudem vzbuja upanje, da se bo ideal, ki ga je opisal v verzih, nekako uresničili. Kdor je vsaj malo poučen o zgodovini in je seznanjen tudi s težko ovrgljivimi dejstvi o naši naravi, seveda ve, da je ta ideal neuresničljiv, ne glede na to, da se ti svet kar ustavi, ko slišiš Lennonov hipnotični vokal. Sveta brez mej, religij, konfliktov pač ne bo, ne le zato, ker nikoli ni obstajal, ampak zato, ker se samodejno vzpostavijo, kadar se ljudje združujemo. Meje, religiozne in sekularne ideologije, naši čredni, plemenski instinkti, so nujen, neizbežen del naših življenj. Z njihovo pomočjo urejamo svoje družbe, se organiziramo v skupnosti, skupine, da lahko lažje premagujemo težave, ki nam jih prinese življenje.

Vse to bi nekako še funkcioniralo in Lennon verjetno ne bi imel razlogov za pisanje svoje pesmi, če se ne bi vmes nekje zraven prikradli tudi politiki. Že v manjših združbah se sami od sebe pojavijo ljudje, ki se čutijo poklicane za vladanje nad drugimi. Pogosto neupravičeno, a jim vedno znova uspeva, ker jih žene famozna nietzschejanska volja do moči, v napihnjeni, potencirani različici. Pogosto pravimo, da imamo slabe vodje zato, ker si dobri, kvalitetni kadri nočejo mazati rok. Danes mi je znanec razložil, da mnogo ljudi ne razume, da politika ni poštena ali nepoštena, ampak uspešna ali neuspešna. Ali kaj realizira ali ne. Idealizem, s katerim se nekateri podajo v te vode, hitro splahni, izzveni kot verzi zgornje pesmi. Kar naenkrat spoznajo, da se morajo dogovarjati, sklepati kompromise, v zameno za podporo pri določenih projektih drugim vračati usluge in podobno. Ne le da ta dejstva odvračajo najbolj primerne in inteligentne ljudi od politike: tudi večina volilcev beži pred temi temami. Zadnjič sem na spletu nekega znanca, ki je ob novici, da predstavnik velike zahodne države podaja svoje mnenje o ukrajinski vojni, ‘glasno’ pripomnil, da ga to nič ne briga. Ko sem ga opomnil, da bi ga ta tema morala zanimati že zato, ker živi v državi, ki meji na Ukrajino, v kateri Putin uresničuje svoje imperialne želje, je samo utihnil. Ne dvomim, da ga ne zanima niti moje mnenje. Kako zadovoljni morajo biti potem tisti, ki so se prigrebli do pomembnih funkcij in vladajo ljudem, ki jih nič ne zanima? Po mojem jim gre na smeh celo v spanju. Ko se jim sanja o svinčnikih in radirkah, s katerimi računajo in seštevajo vsote, ki se bodo na tak ali drugačen način dotaknile tudi njihovih žepov.

Razvpiti rek starih Rimljanov deluje še danes. Kdor ne zadovolji želja množic po poceni hrani in dobri zabavi, se mu začne tresti stolček. Ko so šle cene bencina malo navzgor, so ljudje kar naenkrat pozabili, da v Ukrajini umirajo ljudje in so postali razdražljivi, ostri. Za tistih nekaj litrov bencina so bili pripravljeni pozabiti na te ‘malenkosti’, čeprav so bili mogoče sami pred tridesetih letih, ko smo se pred podobnim diktatorjem osvobajali mi, Slovenci, v podobni situaciji. In so upali, da nas bodo podprli tudi drugi, ki niso bili neposredno vpleteni.

Dogajanje v lokalnih skupnostih je zelo podobno temu, kar se odvija na svetovnih odrih. Veliko je nasmeškov, stiskov rok, vznesenih izjav in samo da je kakšna veselica, pa je večina volivcev zadovoljnih. Ko pa kdo opozori na kakšne probleme, v trenutku postane sumljiv, če ne celo sovražnik. Brž se začnejo poizvedovanja o skritih motivih, ki mogoče vodijo celo v kakšno resno politično grožnjo na naslednjih volitvah. Na konkretna vprašanja o problemih, ki pestijo našo skupnost, se lokalna oblast pogosto odziva nerodno, zdi se, da poskuša preusmerjati pozornost, z odgovori čaka nedopustno dolgo ali pa preprosto molči. Včasih pa celo zatrjuje, da je v resnici vse v najlepšem redu. Čeprav je iz Lune vidno, da so perspektive naše regije v resnici slabe.

Sveta, o katerem poje Lennon, ne bomo nikoli dočakali, mogoče pa bo dovolj, če nam uspe zgraditi skupnost, v kateri bo jasno vidno, kako tisti, ki smo jim zaupali svoj glas, upravljajo z našim denarjem, koliko projektov, ki bodo resnično prispevali k dobrobiti ljudi, bodo uresničili in kako bodo urejali vsakdanja življenja. Skupnost, v kateri ne bodo zaradi strankarskih kadrovskih kravjih kupčij ogrožene ugledne javne institucije. Si lahko to vsaj zamislimo?

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.