Na vsebino

Pred nosom ... (135)

Levo, desno, nazaj ...

Pred nekaj dnevi se je uspešno zaključilo delovno srečanje umetnikov v dolenjski prestolnici, Novomeški likovni dnevi. Že tretje leto sem umetniški vodja: poiščem zanimive ustvarjalce in ustvarjalke, jih povabim in sestavim ekipo sedmih. Letos sta bila zraven tudi dva umetnika iz tujine, mlada slikarka iz Zagreba in kipar iz Sarajeva. Udeleženci so se hitro ujeli, že isti dan se je v galeriji Jakčevega doma, kjer so bili začasni ateljeji, slišal sproščen smeh, pogovori in seveda ustvarjalno vzdušje. Sam sem bil vedno nekje zraven, kot nekakšen pomočnik, svetovalec, se z njimi družil, pogovarjal, od jutra do večera. Tudi prejšnja leta je bilo vzdušje na srečanju ustvarjalno in pozitivno, letos pa se je zdelo, da je energija med udeleženci še posebej intenzivna in navdihujoča. Gotovo je k temu veliko prispeval Adis, ki je med nas prinesel pristnega balkanskega duha, v tisti najboljši različici: odprtosti, dobronamernosti, prijaznosti, šegavosti. Med že tako različne posameznike, različne starosti, različnih izkušenj, je prišel človek iz druge kulture in v nas vzdramil najboljše, kar lahko v takšni situaciji damo drug drugemu. Že takoj nam je dal jasno vedeti, da spoštuje določena pravila v prehrani, da ne pije alkohola, celo kadil ni. A to ni niti malo zmotilo nobenega izmed nas. To dejstvo sprejmeš kot samoumevno in takšnih tem, razen v šali, niti ne omenjaš.

Če lahko majhna skupina povsem različnih ljudi deluje kot dobro utečen stroj, če se lahko popolnoma različni posamezniki hitro dogovorijo, včasih celo instinktivno, brez izrečenih besed, da bodo spoštovali različnost drugega, je torej možno, da se to zgodi tudi v bistveno večjem merilu. Seveda je to mnogo težje doseči, a so mehanizmi verjetno isti. Od drugega ‘vzameš’ tisto, kar ti ponuja in v dani situaciji prispeva k reševanju problema ali k dobremu vzdušju in ne ‘vrtaš’ po vsebinah, ki ti gredo recimo na živce. In se kar sama vzpostavi nekakšna ‘enotnost’, ki jo tako radi izpostavljajo nekateri politiki, seveda predvsem deklarativno, s figami v žepih.

Trenutno vzdušje v družbi je resnično napeto. Nasprotja med posameznimi grupacijami, med levimi in desnimi, med zagovorniki ruske agresije in podporniki Ukrajine, med ‘anticepilci’ in ‘cepilci’, med podporniki nove vlade in tistimi, ki ji nasprotujejo, so resnično blizu vrelišča. Stališča so postala skrajno ortodoksna. Če se imaš za levičarja, kot se imam recimo sam, ne smeš podpirati Ukrajine, saj s tem podpiraš ‘največje zločince’, se pravi Američane. In podpiraš ‘gnili, dekadentni Zahod’. Če se imaš za levičarja, ne smeš niti slučajno dvomiti v blagodeti socializma. Ki sem ga sam doživel na lastni koži in že takrat, kot mladenič, razumel, zakaj tak sistem ne more funkcionirati. Če si torej levičar, moraš napadati kapitalizem, v nasprotnem primeru si zagovornik ‘neoliberalizma’ in seveda famoznega ‘patriarhalnega fašizma’. Nobena niansa ni zaželena, le čiste barve. Seveda se enako dogaja tudi na drugi strani. Bog ne daj, da bi bil kdo na tisti strani recimo podpornik NOB ali da bi priznal, da je bilo v socializmu tudi kaj pozitivnega. To notranje ‘čiščenje’ se seveda izvaja za konsolidacijo lastnih vrst, ki omogoča napad na nasprotnika. In zakaj naj bi se že napadali? Da bo prevladala naša zgodba? Da bomo nasprotnika prepričali v svoj prav? Zelo rad se vključujem v polemike, včasih v burne razprave, pa vendar sem že zdavnaj spoznal, da ljudi, ki izhajajo iz drugačnega mentalnega okvirja, ki jih določa drugačen sistem vrednot, nikoli ne moreš prepričati v nasprotno. Zdi se, kot bi bilo človeštvo razdeljeno na približno enaki polovici, ena je konservativna, druga liberalna. Seveda je to poenostavitev, a v grobem ta delitev drži. Če med obema poloma ni več dialoga, če med njima letijo le še zmerljivke, ki jih producirajo skrajneži na obeh straneh, lahko pride do resnih zaostrovanj, v skrajni konsekvenci do vojne. Ko pa imamo vsi razbite zobe, je v resnici popolnoma vseeno, kdo je začel in kdo je imel potem višji račun pri zobozdravniku. Temeljno vodilo bi zato vedno moralo biti umirjanje napetosti, še preden pride do izbruha.

Kaj je bil glavni razlog, da smo se prejšnji teden v Novem mestu tako dobro ujeli, niti ne vem. Gotovo so k temu prispevale številne ugodne okoliščine. Verjetno sem imel nekaj vloge pri tem tudi sam, mogoče je bil pomemben razlog dejstvo, da so v skupini prevladovale punce in se je moška tekmovalnost umaknila malo v ozadje. Pojma nimam. Vem le, da je to možno in da bi bilo prav, da bi bilo tako tudi na drugih področjih, kjer je sodelovanje neizbežno in nujno. Bomo videli ...

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj