Pred nosom ... (133)

Trganje oblakov ...

Če bi nas te dni po nekem čudežu obiskal naš največji pesnik, bi vzkliknil: ‘Vremena so Belokranjcem se zjasnile!’ Tega ne bi izrekel zaradi kulturnih prireditev, ki se zadnje dni odvijajo v njegovem imenu, ampak zaradi dogajanja na naši srednji šoli.

Desetletna agonija šole, ki jo je zaznamovala predvsem pasivnost določenih akterjev, ki so imeli v rokah vse vzvode, s katerimi bi lahko kaj premaknili, pa niso pritisnili niti na enega samega, se je zaključila in odprla se je možnost postopnega okrevanja. Kolektiv, ki se je dušil v notranjih sporih, se prerekal s starši, dijaki in z javnostjo, je znova zadihal. Sicer ne še s polnimi pljuči, za kaj takega bo treba postoriti še marsikaj, pa vendar: oblaki se trgajo in sončni žarki se pogumno prebijajo skozi. Verjetno najbolj posrečeno dejanje zaključka te nesrečne zgodbe je imenovanje Zvonka Ivanušiča za vršilca dolžnosti ravnatelja šole. Tisti, ki smo po drobtinicah iz različnih koncev prejemali včasih nasprotujoče si informacije, smo z zaskrbljenostjo čakali imenovanje človeka, ki naj bi po odstopu bivše ravnateljice prevzel krmilo šole. Obstajala je namreč možnost, da ministrstvo imenuje kakšnega ‘svojega’ človeka, ki bi opravljal zgolj tekoče posle. Ivanušič pa je bivši dijak, nekaj časa je bil tudi učitelj in se dobro zaveda življenjskega pomena šole za celotno regijo. K reševanju problemov tako ni pristopil kot začasni birokrat, ki se je po naključju znašel na tem mestu ali kot nekdo, ki mu gre zgolj za solidno plačano pozicijo, ampak kot da mu gre krvavo zares: energično, odločno in nepopustljivo se je uspešno spopadel s ključnimi problemi, ki jih bivše vodstvo ni zmoglo rešiti dolga leta. Pereče kadrovske težave - šola zaradi odhodov nekaterih najboljših učiteljev še nikoli ni bila tako pedagoško podhranjena - je rešil bliskovito in pokrpal najhujše luknje na tem področju. V kolektiv se je po več kot desetih letih znova vrnila odprta komunikacija. Ivanušič vse deležnike - učitelje, dijake, starše, člane organov šole in javnost, - spodbuja v transparentno izmenjavo stališč. To je še posebej presenetilo tiste, ki so do sedaj mislili, da je logika vojaškega poveljevanja in poslušnosti nujna, celo neizbežna za delovanje zavoda. Pomembna sprememba v kolektivu je tudi nalezljiv optimizem, ki se širi iz Ivanušičeve pisarne. Do sedaj so od tam prihajali predvsem izgovori, ‘da se nič ne da’ ali da ‘ni denarja’ ali kaj podobnega iz nabora prežvečenih izmikanj. Tudi iskanja zunanjih in notranjih sovražnikov ne bo več.

Novega duha, ki lahko edini premakne stvari na bolje, lepo opiše zabavna anekdota iz lokala v bližini šole, kamor smo nekateri člani nedavno zavili po seji Sveta zavoda. Med srkanjem ‘osvežilne’ pijače me je poklicel prijatelj, ki me je obvestil, da je govoril z osebo iz novomeškega šolskega centra, ki da mu je povedala, da v Novem mestu dobro vedo, kaj se dogaja pri nas in so ministrstvu ponudili, da našo šolo prevzamejo. To novico sem brž omenil Janiju Stepanu, ki je sedel zraven in ta je izstrelil kot iz topa: ‘Kaj oni nas, mi jih bomo prevzeli!!!’ Bušnil sem v smeh, pa ne zaradi tega, ker bi se mi izjava zdela naivna, butasta, ampak zato, ker se mi je zvenela nalezljivo navdušujoče, kot nekakšen moto. Zakaj se ne bi znova k nam vozili novomeški mladostniki? Pred nekaj desetletji je bilo to čisto običajno.

Na šoli se je v zadnjem mesecu dni verjetno zgodilo več pozitivnih sprememb kot v zadnjih desetih letih skupaj. Novi projekti so prekinili nekaj mesečni krč ali ‘prosti tek’ po odstopu bivše ravnateljice in zagnali delovanje kolektiva v visokih prestavah. Med številnimi dejavnostmi lahko izpostavimo ustanovitev sklada za podporo vsem dijakom, s katerim se bo urejalo štipendiranje, prevozi, ki bodo dijakom iz oddaljenih zaselkov olajšali pot v šolo, spodbujali se bosta digitalizacija in inovativnost. V načrtu je izgradnja športnega parka pred šolo, promocijske aktivnosti so intenzivnejše kot kadarkoli prej, napoveduje se obuditev Šolskega plesnega festivala, ki je bil dolga leta paradni konj promocije šole, na šolo po dolgih letih prihaja nov izobraževalni program in še marsikaj drugega. Šolska ladja se je torej obrnila v pravo smer, luknje na trupu so v veliki meri pokrpane, stroji so se znova zagnali in delajo s polno paro.

Da se je naša šola končno odlepila iz dna, je v resnici prvovrsten kulturni dogodek, zato je parafraza Prešernovega verza na mestu. Verjamem - če nadaljujem v istem tonu, rahlo patetično, primerno situaciji -, da se pred njo odpirajo resne možnosti vrnitve na ‘pota stare slave’. To bi moralo razveseliti tiste, ki se še niso odločili, kam bi se vpisali. In seveda njihove starše. Odločitev bo sedaj gotovo lažja.